Grčija: Nemčija naj plača svoje dolgove

Berlin − Rockovska zvezda med finančnimi ministri je srečal svojo skalo (rock), pogajanja med grškim ministrom Varufakisom in nemškim Schäublejem o tem, kdo naj plača grško gospodarsko okrevanje, komentira besedna igra v angleščini. Številni Grki verjamejo, da bi bile rešene vse njihove težave, če bi jim Nemčija odplačala vse dolgove iz druge svetovne vojne – in s tem morda odpirajo še eno pandorino skrinjico povojne Evrope.

Že v svojem nastopnem govoru je novi grški premier Aleksis Cipras govoril o »moralni dolžnosti do naših ljudi, zgodovine in vseh Evropejcev«, da od Nemčije zahtevajo poravnavo starih dolgov. Grčija je bila med državami, ki jih je nacistična vojska najbolj prizadela, z orožjem, lakoto in razdejanjem so ubili sto tisoče ljudi, med njimi skoraj celotno judovsko prebivalstvo države. To pa se je dogajalo pred sedmimi desetletji in več, zato imajo številni Nemci slab občutek, da skrajno leva Siriza, ki zdaj vlada v Atenah, te razprave obnavlja iz ideoloških razlogov. Novi premier Cipras je s prvim dejanjem na oblasti položil cverje na spomenik žrtev nacizma, na začudena nemška vprašanja, kaj naj to pomeni, pa je finančni minister Janis Varufakis odgovarjal, da naj bi bilo to le jasno stališče do »odkrito nacistične« Zlate zore, tretje najmočnejše politične sile v državi. Atenski profesor pa se je moral kolegu Wolfgangu Schäubleju opravičevati tudi zaradi neokusne karikature v časopisu vladajoče Sirize, na kateri je bil narisan kot nacist, ki hoče iz grškega sala izdelovati milo, neštete podobe pa tudi devet let po drugi svetovni vojni rojeno kanclerko Angelo Merkel rišejo s kljukastimi križi.

Ogorčenje

Morebitnih novih sporov zaradi vojne škode, če bodo izbruhnili, zato ne bodo zaznamovala le suha dejstva, pa čeprav Grki zatrjujejo, da zahtevajo le tisto, kar jim je bilo neupravičeno odvzeto. V sedanjih sporih ne gre niti za grozovito škodo in neštete smrtne žrtve, ki so jih morali pretrpeti med nacistično strahovlado, vsaj za zdaj gre predvsem za 476 milijonov rajhovskih mark, ki so jih zasedbene oblasti leta 1942 zahtevale od grške centralne banke, da bi s tem denarjem plačale kar svojo okupacijo in njene morilske akcije. Nemčija naj bi po konservativnih grških ocenah dolgovala enajst milijard evrov, pa čeprav nekateri zahtevajo celo do 160 milijard evrov, kar bi pomenilo polovico vseh grških dolgov.

V Berlinu so zaradi »bizarnih« grških zahtev ogorčeni. Spominjajo, da je Grčija v začetku šestdesetih let prejela 115 milijonov zahodnonemških mark, s pogodbo dva plus štiri iz leta 1990 pa so nekdanje zasedbene sile − ter z njimi številne druge z Grčijo vred − skupaj z združitvijo države priznale tudi vse nemške obveznosti iz povojne preteklosti. Nemška vlada verjame, da so na njeni strani tudi številke, saj je Zvezna republika Nemčija po vojni na najrazličnejše načine poplačala še veliko več od vsote, ki so jo za reparacije določili na jaltskih pogajanjih, skupaj z enajstimi tako imenovanimi zahodnoevropskimi državami leta 1960 tudi Grčiji.

Oglasili bi se še drugi

Ponovna poplačila pa zahtevajo tudi nekatere nemške politične sile, najbolj glasno Levica, ki se tudi sicer počuti blizu grški Sirizi. V stranki Gregorja Gysija in Sahre Wagenknecht navajajo mnenje strokovnih služb bundestaga, da pogodba dva plus štiri ni dokončno zaprla poglavja vojnih odškodnin, ker gre za interne parlamentarne dokumente, pa dokumenta ne morejo pokazati v izvirniku. O novih odškodninah so razmišljale tudi prejšnje grške vlade, sedanja pa še posebej glasno navaja, koliko starih dolgov so Nemčiji odpustili leta 1953, potem ko so priznali, da so po prvi svetovni vojni veliko pretesno privili weimarsko republiko in s tem pripomogli k vzponu nacizma. V nemški socialdemokratski stranki odgovarjajo, da bi grške zahteve, če bi bile sploh upravičene, več kot poravnali s stomilijardnim odpisom dolgov iz leta 2012.

V Nemčiji dobro vedo, da bi se v primeru grškega uspeha skoraj zagotovo oglasile tudi nekatere druge nekdanje nacistične žrtve, saj je bilo zahteve po reparacijah že slišati tudi iz Poljske ter celo iz ZDA in Italije, pa čeprav je bila tudi sama fašistična napadalka. V tem primeru je leta 2012 celo haaško sodišče razsodilo, da Nemčije ni več mogoče tožiti zaradi zločinov med drugo svetovno vojno, zavrnili pa so tudi zahtevo po odškodnini zaradi nacističnega pokola v grški vasi Distomo pred nemškimi sodišči. Tam so nacisti junija 1944 v maščevanje za partizanske napade zverinsko ubili 218 ljudi, med njimi otroke in dojenčke.

Te sodne odločitve po prepričanju poznavalcev ne onemogočajo novih tožb. Bodo ob morebitnih novih zahtevah Nemci morda res presodili, da se jim izplača posloviti od desetin milijard evrov, s katerimi jamčijo za sedanjo grško goro dolgov? Zelo težko si je predstavljati, da bi v tem primeru državi ostali v isti denarni ali celo vseevropski uniji.