Odpuščanja v Grčiji: »Mi smo ljudje, ne številke«

Atene – Šest let po izbruhu gospodarske krize in pet let od začetka vsiljenih varčevalnih ukrepov, ki so spodjedli socialno tkivo države, je Grčijo po nekaj letih srditih protestov zajela epidemija apatije. Protesti so potihnili, bolečina in travma sta se preselili nazaj za štiri zidove. Pregovorno ena najbolj glasnih držav na svetu tiho trpi.

Gospod Nikos Kikakis je avgusta lani dopustoval na Kreti. Devetinpetdesetletni ravnatelj srednje poklicne šole iz atenske četrti Zografu je po televizijskih poročilih slišal novico, da bodo grške oblasti v sklopu varčevalnega »memoranduma«, prek katerega tako imenovana trojka (Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in evropska komisija) Grčijo pospešeno spreminja v prostor poceni delovne sile brez socialnih in delavskih pravic, do konca leta odpustile 25.000 javnih uslužbencev. Med njimi 2500 zaposlenih v javnem šolstvu.

»Vedel sem, da bom med njimi. To je bil neposreden napad vlade na nas, učitelje,« v prostorih šole, kjer je štiri leta opravljal vlogo ravnatelja, pove Kikakis. »Konec junija so se otroci – srednješolci – vpisovali v višje letnike. Devetega septembra se je začel pouk. Sedemindvajsetega septembra je prišel odlok, s katerim so oblasti zaprle vrsto naših oddelkov in odpustile številne učitelje. Naši dijaki so se morali na hitro prešolati. To je nasilje!« nadaljuje brkati možakar s tremi diplomami in dvema magisterijema, ki preprosto ne more doumeti, kako je lahko čez noč izgubil službo. In to poldrugo leto pred upokojitvijo. Del javnih uslužbencev, ki so na seznamih, služb ni nemudoma izgubil, ampak so na »čakanju« in v vmesnem času dobivajo 75 odstotkov nekdanje plače.

Da bo spet, kot je bilo?

Na njegovi poklicni šoli so se dijaki in dijakinje lahko izšolali za avtomehanike, frizerke, zobotehnike, bolničarke, fizioterapevte, kozmetičarke … Ko se je novo šolsko leto že začelo, so čez noč ostali brez vsega. Brez šole, ki so si jo izbrali in v katero so hodili že dlje časa. Brez učiteljev, ki so jo oblasti zaprle po ukazu mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in Berlina. Mnogi gotovo tudi brez prihodnosti. Še posebno je ukinitev oddelkov prizadela dijakinje, ki na poklicni šoli v atenski četrti Zografu predstavljajo večino. Ker poklicne šole ponavadi obiskujejo otroci iz manj premožnih družin, je bila njihova ukinitev še toliko večji udarec. V času, ko že tretjina grških otrok v osnovne šole prihaja lačnih, več tisoč pa so jih starši zaradi revščine iz šol preprosto izpisali, si drago zasebno šolanje lahko privošči le peščica privilegiranih.

»Trojka je določila število ljudi, ki so jih morale grške oblasti v javnem sektorju na hitro odpustiti. Na raznih ministrstvih so naredili sezname, potem pa jih poslali na institucije. To je bilo grško darilo našim posojilodajalcem. A mi smo ljudje, ne številke. Odpuščanje v javnem šolstvu odpira vrata privatizaciji. Še posebno v poklicnih šolah, za katere je veliko zanimanja. Otroci so res ogromno izgubili,« tiho pove gospod Nikos Kikakis, ki se je po izgubi službe posvetil sindikalnemu boju in še vedno upa, da bo spet »tako, kot je bilo«.

A popolnoma jasno je, da ne bo. Odpuščanje v grškem javnem sektorju se je v resnici šele začelo.