Odtis Angele Merkel na kupčiji z Ankaro

Kljub številnim nejasnostim bi načrt EU in Turčije lahko končal vsaj nevaren kaotičen tranzit beguncev v Evropo.

tor, 08.03.2016, 20:00

Bruselj – Želja po preobratu v begunski krizi je velika. Zadnja kupčija na nočnem vrhu EU in Turčije še zdaleč ni zagotovilo,­ da bo prihodnje upravljanje krize­ uspešno. A z nekakšno ­izjavo o namerah je bil vsaj ­postavljen okvir.

Turški premier Ahmet Davutoğlu je na bruseljskem odru pokazal samozavest. Postavil je jasne zahteve, denimo po dodatnih 3 milijardah evrov pomoči do konca leta 2018. Številne nejasnosti v kupčiji bodo morale biti odpravljene do vrha EU prihodnji teden, na katerem naj bi jo še uradno potrdili. Četudi velja, da je predlog prinesel na vrh Davutoğlu, je v njem iz številnih rešitev mogoče razbrati logiko Angele Merkel. Kanclerka je imela noč pred vrhom dolge pogovore z Davutoğlujem in premierom predsedujoče EU Nizozemske Markom Ruttejem.

Najpomembnejši del rešitve je zagon neposrednega preseljevanja beguncev iz Turčije v EU, ki ga Angela Merkel že nekaj časa razglaša za najboljšo rešitev. Najprej naj bi z grških otokov v Turčijo začeli vračati vse migrante in begunce, tudi Sirce. V zameno se bodo (samo) Sirci lahko neposredno preseljevali v članice EU. To bo v primeru Sircev potekalo po sistemu eden za enega. Za vsakega Sirca, ki bo vrnjen iz Grčije v Turčijo, bo lahko eden preseljen v Unijo. Sistem eden za enega naj bi po kanclerkinih besedah odvrnil begunce od nezakonitih poti v Grčijo.

Foto: Alain Jocard/AFP

»Tisti, ki bo vrnjen v Turčijo, bo moral čakati na koncu vrste za preselitev v EU,« je pojasnila kanclerka. Tako bi prekinili povezavo med vkrcanjem na nezakonito ladjo in zatočiščem v Evropi. Sirski begunci da bodo spodbujeni k čakanju na zakonito pot v EU. Neposredno preseljevanje številnih sirskih beguncev bi bilo samo po sebi prepričljiva rešitev. Begunci se ne bi odpravljali na nevarno pot čez morje, če bi vedeli, da bodo lahko zakonito preseljeni v Evropo. Poleg tega bi bili lahko preseljeni tisti, ki najbolj potrebujejo pomoč.

Več dilem je povezanih z uresničevanjem načrta. Primerljiv sistem, premeščanje prosilcev za azil iz Grčije in Italije, je pol leta po zagonu še v povojih. Premeščenih je bilo manj kot 1000 od načrtovanih 160.000 ljudi. Vodja UNHCR Filippo Grandi je izrazil zaskrbljenost nad načrtom vsesplošnega vračanja posameznikov, ne da bi razjasnili vse varovalke pri zaščiti beguncev skladno z mednarodnimi obveznostmi. Tudi vračanje beguncev na vojna območja da grozi. V evropski komisiji na zadržke UNHCR odgovarjajo, da bo vsaka rešitev skladna z mednarodnim pravom.

Lani sprejeta evropska shema za neposredno preseljevanje beguncev v EU – države bi sprejemale begunce prostovoljno – je premajhna za preobrat, saj v dveh letih predvideva preselitev le 20.000 beguncev z Bližnjega vzhoda in Afrike. To je v primerjavi z begunskimi gibanji zadnje leto in pričakovanji Turčije skoraj zanemarljivo število. Pričakovano je, da bo imela pri preseljevanju Sircev vodilno vlogo koalicija voljnih na čelu z Nemčijo.­ Madžarski premier ­Viktor Orbán je napovedal, da ne bo sodeloval v preseljevanju iz Turčije.

Konec balkanske poti

Čeprav se je na začetku vrha najbolj zatikalo pri formulaciji o zaprtju balkanske poti, je tema nato izzvenela. Formulacija je bila na zahtevo Angele Merkel ublažena. Ostalo pa je, da se neregularni migrantski tokovi po tej poti končujejo. To je po zaprtju makedonsko-grške meje že tako dejansko stanje na terenu. Tudi slovenski premier Miro Cerar je med tistimi, ki so prepričani, da toka po tej begunski poti ne bo več. Če bi res zaživel načrt s Turčijo, bi balkanska pot že tako usahnila. Dotlej bo morala Unija poskrbeti za Grčijo, ki s pritokom beguncev tone v veliko krizo.

Foto: Louisa Goulimaki/AFP

Tesno sodelovanje Aten in Ankare je že tako pogoj za delovanje načrta EU-Turčija, ki bo razbremenil tudi Grčijo. Premier Aleksis Cipras pa bo moral najprej poskrbeti, da s pomočjo EU izpolni zavezo o 50.000 mestih za nastanitev beguncev, ki so že v Grčiji. Poleg tega bi se položaj ublažil, če bi začelo delovati premeščanje beguncev iz Grčije po drugih članicah EU. Dvomljivke, kot sta Češka in tudi Slovenija, ki v času tranzita beguncev proti srednji Evropi še niso hotele sprejemati prosilcev za azil iz Grčije, že napovedujejo njihovo sprejemanje.

Brez vizumov?

Obljube Ankari o odpiranju nekaj poglavij v okviru pogajanj o polnopravnem članstvu v EU so bolj politično sporočilo, nekakšna nagrada za večjo voljnost. Kam bodo vodila pogajanja z Ankaro v prihodnjih letih, je negotovo. V smer polnopravnega članstva v EU, še zlasti glede na notranji razvoj v Turčiji, najbrž ne, četudi je Davutoğlu v Bruslju razglasil, da je Turčija pripravljena postati članica. Tudi Ciper, ki ga Turčija niti ne priznava, negoduje. Pogajanja so se uradno začela pred več kot desetimi leti, a večjega napredka ni bilo.

Težko uresničljiva je tudi obljuba o liberalizaciji vizumskega režima do konca junija. Ne samo zato, ker je tehnično zapletena, tudi politično je težko sprejemljiva, predvsem v luči napadov na svobodo tiska, kršitev človekovih pravic in obračunavanja s Kurdi. Same po sebi takšne politične olajšave niso v ponos EU, ki se rada hvali s svojimi vrednotami in načeli. A na vrhu je prevladalo prepričanje, da se brez sodelovanja Turčije ne da spraviti begunskega toka iz kaosa v neki obvladljiv okvir. Ne glede na moralno in politično ceno.