Tiskane izdaje
»Najhuje je, ko v žepih mrtvih v vagonih zvonijo mobilni telefoni. Vidim ljudi, ki kličejo in se zdrznejo ob vsakem zvonjenju,« mi je takoj po terorističnem napadu v Madridu javil španski novinarski kolega David Beriain. Stal je na železniški postaji Atocha in opazoval opustošenje, ki je Španijo in Evropo predramilo iz dolgega, udobnega in zaslepljujočega sna.
Grozljiv napad na špansko prestolnico novinarskega kolega ni presenetil. Ravno se je vrnil z iraških bojiščih, kjer sva s prvih frontnih črt skupaj spremljala ameriško invazijo, okupacijo in posledično državljansko vojno, ki traja še danes in se je v vmesnem času preselila tudi v Sirijo. Naučil se je opazovati smrt. Ob neposrednem doživljanju človeške tragedije se je ostril v ločevanju vzrokov in posledic. Ker je poznal vzroke, se je bal posledic.
Ne le bal. Pričakoval jih je.
Šok
A ko je 11. marca 2004, leto dni po začetku iraške vojne, udarilo v srce njegove domovine, je bil David šokiran. Ljudje okoli njega so kričali. Radoživi Madrid, ki je živel svoj belle epoque, zlate čase, je krvavel. Zbudili so se temačni spomini. Družba je zadrhtela. Desna vlada Joséja Maríe Aznarja, ki je Španijo kot članico koalicije voljnih brez kakršne koli javne debate in v oportunističnem sledenju ameriški zunanji politiki peljala na iraška polja smrti, kjer španski vojaki niso imeli česa iskati, je za napad nemudoma obtožila baskovsko teroristično organizacijo ETA in storila politični samomor: odgovornost za napad je prevzela teroristična skupina, povezana z Al Kaido. Dva dni po napadu – čas je bil nedvomno natančno izbran – so na španskih parlamentarnih volitvah slavili socialisti, ki so se v predvolilni kampanji zavzemali za umik španskih vojakov iz Iraka. Po prevzemu oblasti so obljubo hitro izpolnili.
Čeprav je bil napad na Madrid večkrat označen za napad »na celotno Evropo«, je prvotni šok hitro popustil. Še posebno zato, ker je od zadnjega večjega terorističnega napada na evropskih tleh (razstrelitev letala ameriške družbe Pan Am leta 1988 nad škotskim Lockerbijem) minilo že 16 let, vmes pa se je temeljito spremenila geostrateška slika sveta. Samoizpraševanja v Evropi skoraj ni bilo. Madridski napad je hitro obveljal za izjemo, ki potrjuje pravilo; pravilo nedotakljivosti našega udobja, privilegijev in načina življenja. Evropa se po Madridu še ni zavedala, da ji bo sodelovanje v nepravičnih vojnah začelo izdajati račune. Neredne, a visoke.
»Napad na vse nas«
Slabo leto in pol pozneje so teroristi udarili v Londonu. S polno silo. Udarili so fantje, ki so odraščali v Veliki Britaniji, ta je z Združenimi državami pomagala razkosati Irak, »zažgati« Bližnji vzhod in radikalizirati del islamskega sveta – to je bila natančna napoved prihodnosti. V retrospektivi je londonski napad logistično in vsebinsko najbolj podoben terorističnim operacijam v Bruslju.
V britansko prestolnico sem pripotoval le nekaj ur po eksplozijah na podzemni železnici in mestnih avtobusih. Mesto je hitro prihajalo k sebi – na ulicah morda najbolj multikulturnega mesta na svetu je vladala skoraj newyorška odločnost. Tudi način upovedovanja londonske tragedije je bil drugačen od madridskega: ker se je napad zgodil v »središču sveta«, se je zlo zgodilo »vsem nam«. Moji londonski sogovorniki so na dan napada drug za drugim uporabljali prvo osebo množine. »Teroristi so nam pokazali, da smo v primeru napadov nemočni in da so oni nedotakljivi,« so razlagali Londončani, ki takšnega napada niso doživeli od druge svetovne vojne. »Vse je bilo mirno, potem so se zatresla tla in visoko v zraku sem zagledal avtobus. Malo za tem so daleč naokrog avtobusa ležali kosi človeških trupel,« je povedal Ayobamy Bello. »Vedel sem, da bomo tudi mi prej ali slej prišli na vrsto. Imeli smo neznansko srečo. Morda pa so nas teroristi hoteli le opozoriti in nas najhujše šele čaka. Naše življenje se ne sme spremeniti. Kakršna koli sprememba pomeni vdajo teroristom. Marsikje po svetu se dogajajo hujše reči, biti moramo pošteni in si to priznati,« mi je pred zaprto postajo podzemne železnice King's Cross pravil prodajalec časopisov Roy Ottaway. Najhujše je, je rekel sivolasi gospod, da napad ni presenetil nikogar. »Vedeli smo, da se bo to zgodilo. Teroristični napadi so postali del vsakdanjosti.« In z njimi vred posegi v naše osebne svoboščine.
Do naslednjega terorističnega napada je minilo šest let. Ko je norveški skrajni desničar Anders Breivik udaril v središču Osla, je Evropa najprej pomislila na islamske skrajneže. A množični morilec jo je hitro utišal – na otoku Utøya je Breivik, izpričan neonacist, udaril v srce norveške prihodnosti in pobil množico najstnikov, udeležencev poletnega kampa norveške levice. Breivikov samostojen morilski pohod, »operacija proti multikulturnosti«, je Evropo šokiral bolj kot vsi napadi islamskih skrajnežev skupaj, saj je Evropa v Oslu in na Utøyi dejansko napadla samo sebe. Norveška tragedija je jasno pokazala, kako zares blizu so si pripadniki skrajnih islamističnih skupin in pripadniki skrajnih desničarskih skupin v Evropi – različni nacizmi imajo enake skupne imenovalce. In sovražnike. Sovraštvo do drugače razmišljujočih. Sovraštvo svobode, odprtosti, strpnosti. Morda je tudi zato del Evrope ob pokolu na Norveškem za nekaj časa obmolknil in pogoltnil slino.
A le za nekaj časa.
Varnostni ukrepi so se le še stopnjevali. Vojna v Iraku se je uradno končala, geostrateška razmerja je dodobra pretresla tako imenovana arabska pomlad. Revolucije so hitro »prerasle« v kontrarevolucije. Imperiji – Egipt in Sirija – so začeli vračati udarce. Z večkratno silo. Evropa je večinsko podprla vojaško posredovanje proti libijskemu despotu Moamerju Gadafiju in ga pomagala zrušiti, a je potem padlo državo prepustila podivjanim milicam: skrajni islamisti so tudi v Libiji brez kakršnih koli težav zasedli nasilno izpraznjeni prostor svobode, saj svobodoljubni del družbe tako rekoč ni bil deležen nikakršne podpore. Nasprotno. Sledilo je predvidljivo: regija je nepovratno zdrsnila v kaos. Izbruhnilo je nekaj vojn hkrati. Tisoči so začeli bežati proti Evropi, ta pa je pospešeno začela zidati ograje in vleči bodeče žice. Evropa je začela bežati od same sebe.
Erozija
Ko je jeseni 2015, deset mesecev po morilskem napadu na časnik Charlie Hebdo, počilo v Parizu, kjer je uigrana in s samooklicano Islamsko državo povezana teroristična naveza napadla najbolj progresiven in liberalen del mesta, je Evropa obnemela, a večjega presenečenja ni bilo več mogoče čutiti. Evropska sproščenost je bila smrtno ranjena. Strah pred novimi napadi je na stežaj odprl vrata eroziji svobode in evropskega načina življenja: torkov napad v Bruslju je bil v novi normalnosti boleče in tragično predvidljiv. Sprejeli smo igro, ki nam je bila vsiljena, ne da bi se potrudili najti odgovore na ključna vprašanja prihodnosti. Dovolili smo, da so nanje odgovorili tisti, ki v nasprotju z nami, ki ljubimo življenje, ubijajo tudi zato, ker tako močno ljubijo smrt.
Ljubezen do smrti je močnejša od atomskega orožja.
Proti njej se je mogoče boriti le z neomaj(a)no ljubeznijo do življenja. Svobode, torej. Z vsakim korakom omejevanja le te smo bližje porazu.
