Orbanovi očitki o »sovjetizaciji« Evrope

Madžari te dni praznujejo šestdesetletnico vstaje proti nekdanji stalinistični diktaturi Sovjetske zveze. Upor se je začel 23. oktobra leta 1956, štirinajst dni kasneje pa se je končal s krvavo povorko ruskih tankov po ulicah Budimpešte.

Okrogla obletnica upora v takrat še povsem enoumnem komunističnem bloku, ki so jo sovjetske oblasti potem nasilno zatrle, je bila seveda izjemna priložnost za madžarskega ministrskega predsednika Viktorja Orbana, da sodržavljanov vlije nekaj dodatnega nacionalnega ponosa. A se je proslava obletnice namesto v dostojanstveno praznovanje zgodovinskega dogodka sprevrgla v svojevrstno farso. Več sto pripadnikov madžarske liberalne opozicije, ki jo je Orban po svoji volilni zmagi v nekaj letih zrinil povsem na obrobje političnega odločanja, je prireditev pospremilo z glasnimi žvižgi in vzkliki »diktator«, prišlo je celo do fizičnega obračunavanja med njimi in zvestimi privrženci Orbanove Fidesz, premier sam pa je dogodek politično zlorabil predvsem za oster besedni obračun z Evropsko unijo zaradi njene domnevno povem napačne begunske politike, in za prepričevanje tistih sodržavljanov, ki so pred časom s svojo premajhno volilno udeležbo v resnici spodnesli njegov »zmagoviti« referendum o beguncih.

Sprevračanje zgodovine

Da se bo Orban, ki mu v EU vse bolj glasno očitajo povsem nedemokratično vladanje in zlorabo parlamentarne večine za avtoritarno obračunavanje s sodstvom, svobodo tiska in mediji, na okroglo obletnico madžarske vstaje spravil predvsem nad begunce in evropsko begunsko politiko, je bilo mogoče zaznati že pred kratkim, ko je med obiskom na Bavarskem ostro napadel politiko nemške kanclerke Angele Merkel. Pred svojimi bavarskimi somišljeniki (bavarska CSU ima na čelu s predsednikom stranke in deželnim ministrskim predsednikom Horstom Seehoferjem zelo sorodne poglede na begunce) je Orban na 60. obletnico madžarske vstaje začel vleči nekatere povsem neprimerljive vzporednice. Izjavil je, na primer, da gre pri zgodovinskem odpiranju madžarskih meja leta 1989 in današnjim postavljanjem protibegunskih ograj »za dve plati iste medalje«. Tako kot je Madžarska leta 1989 z odprtjem meja za vzhodne Nemce »zaščitila svobodo Evrope«, saj je omogočila padec Nemške demokratične republike (NDR), konec komunističnega enoumja in združitev Evrope, naj bi po Orbanovem prepričanju tudi sedaj »z zapiranjem meja in postavljanjem ograj, varovala to isto svobodo Evrope«.

Svobodoljubni avtokrat

Tovrstne povsem neumesne zgodovinske primerjave so v bavarskem deželnem parlamentu seveda naletele na ostre kritike tamkajšnje opozicije. Ta je Orbanu očitala, da obletnico madžarske vstaje (leta 1956) in brez dvoma prav tako zgodovinsko potezo Madžarske iz leta 1989 populistično zlorablja za napad na nemško in evropsko begunsko politiko, bavarskemu deželnemu ministrskemu predsedniku Seehoferju pa je zamerila, ker münchenski deželni parlament daje na voljo za demagoške nastope »madžarskega avtokrata in uničevalca Evrope«, kot je izjavil predsednik deželne frakcije SPD Markus Rinderspacher. Vendar Orbana to ni ustavilo, da ne bi tudi osrednje madžarske proslave minuli konec tedna znova izkoristil predvsem za napade na evropsko begunsko politiko in za »proevropsko«obrambo svojih ograj.

Tokrat si je pred tisoči somišljenikov svoje vladajoče desničarsko nacionalne vlade drznil celo reči, da se je Evropa »namesto za svoje otroke odločila za migrante«, zelo priročno pa je našel še eno vzporednico. Zgodovinski dogodek iz leta 1956, ki je brez dvoma zaznamoval ves vzhodni blok in ne le Madžarske, je povezal s tem, da morajo danes »ljudje, ki imajo radi svojo svobodo, Bruselj na vsak način obvarovati pred sovjetizacijo in pred takimi politiki, ki bi nam in našim državam radi ukazovali, kako moramo živeti«. Po njegovih besedah si Madžari kot »dediči zgodovinskega upora iz leta 1956 v EU nikakor ne bodo dovolili potrgati teh korenin, ki so jih naredile velike in jim pomagale, preživeti sovjetsko tlačenje«.

Evropa pa kar molči

Glasni protesti in žvižgi madžarske opozicije, ki se je zbrala približno sto metrov stran od glavnega odra, so po poročanju medijev na trenutke preglasili tovrstne izjave premiera Orbana in njegovega častnega gosta, poljskega predsednika Andrzeja Dude, tako da je moral vidno nervozni premier večkrat dvigniti glas, nikakor pa niso odpravili vtisa, da se Madžarska in z njo tudi precejšen del nekdanjega vzhodnega bloka, v EU usmerja v vse bolj nacionalistično politiko, ki onemogoča vsakršen dialog. In to ne le pri beguncih.

Časi, ko se je Evropska unija še lahko demokratično, s protesti, javnim ogorčenjem in celo omejitvijo vladnih stikov odzvala na tovrstne izpade desničarsko populističnih demagogov – spomnimo se samo vstopa avstrijskih svobodnjakov (ÖFP) v vladno koalicijo leta 2000 – so očitno minili. A takrat je šlo zgolj za »manjšo vladno partnerico« Avstrijske ljudske stranke in ne za celotno vlado. Na Madžarskem si Viktor Orban danes s svojo Fidesz že vse od leta 2010 povsem samovoljno podreja pravosodje, medije, ustavno sodišče in vse za Evropo ključne svoboščine, pa si EU iz »fenomena Orban« niti v evropskem parlamentu ne upa potegniti nobene ustrezne konsekvence. Niti takrat, ko si madžarski diktator, kar je največji možen paradoks, na obletnico sovjetske zasedbe Budimpešte drzne Bruselj javno obtožiti stalinizma in »sovjetizacije« evropske politike.