Tiskane izdaje
Uspešen sklep prve faze pogajanj o brexitu je zaokrožil leto razblinjenih iluzij, toda proces britanskega izstopanja iz Evropske unije kljub temu ni skrenil s tira. V letu vsesplošnega nižanja pričakovanj je to že samo po sebi precejšen uspeh.
Združeno kraljestvo je konec marca z uveljavitvijo 50. člena lizbonske pogodbe uradno začelo proces izstopanja iz EU. Od takrat do decembrskega vrha voditeljev Unije je minilo osem dolgih mesecev. Na njem je EU potrdila, da so evropski in britanski pogajalci dosegli dovolj napredka pri treh ključnih vprašanjih: finančni poravnavi, zagotavljanju pravic evropskih državljanov in prihodnosti meje med Irsko in Severno Irsko, za razširitev pogajanj tudi na vprašanja prihodnjih odnosov. Prehod iz prve v drugo fazo pogajanj je prišel z zamudo, a je kljub vsemu vnesel vsaj nekaj zagona v zapleten proces izstopanja, kot so si ga zamislili avtorji lizbonske pogodbe.
Popuščanje in prepričevanje
Fraza »zadosten napredek« ob koncu leta nedvomno še vedno odmeva v ušesih britanskih pogajalcev. Združeno kraljestvo je moralo v procesu pogajanj popustiti pri večini zahtev, ki jih je postavila na mizo nasprotna stran. Pri finančni poravnavi je moralo privoliti v metodologijo seštevanja britanskih obveznosti do EU, na časovno in jurisdikcijsko omejeno vlogo sodišča EU v Luksemburgu pri ščitenju pravic okoli treh milijonov evropskih državljanov, ki živijo na Otoku, ter na ohranjanje »regulativne usklajenosti« med Irsko in Severno Irsko, katere cilj je preprečiti nastanek fizične meje na irskem otoku. Uradni London je vse te zahteve sprejel pod pogojem, da na koncu pogajanj z EU dobi dober trgovinski dogovor, s katerim bi se država izognila potencialnim težavam, ki bi jih lahko prinesla kaotična različica brexita. Vztrajno je ponavljal še eno priljubljeno bruseljsko frazo: »Dokler ni dogovorjeno vse, ni dogovorjeno nič.«
Na tej podlagi je Theresa May prepričala poslance konservativne stranke, da se bo popuščanje v pogajanjih prej ali slej obrestovalo. Leto 2017 se je za britansko premierko v nasprotju z večino pričakovanj končalo s porastom priljubljenosti. Voditeljica konservativcev se je od neuspeha na junijskih predčasnih parlamentarnih volitvah soočala z neizbežnostjo svojega odstopa, ki pa ni nikoli prišel. Njen (ne)vzdržni položaj je posledica razmerij v vladajoči stranki, kjer poteka ideološki boj med zagovorniki večje oziroma manjše integriranosti Združenega kraljestva znotraj evropskega gospodarstva. Hkrati je posledica strahu, da bi lahko zamenjava na vrhu britanske vlade vodila v nove predčasne volitve, odložitev ali celo opustitev brexita.
Velika pričakovanja pred drugo fazo
Čeprav javnomnenjske raziskave ne kažejo bistvenega zasuka v podpori za izstop iz EU, so pričakovanja Britancev v zvezi z izstopnim procesom nizka. Večina je kritična do poteka pogajanj, prevladujoče mnenje je, da sta se tako britanska kot evropska stran v njih odrezali slabo. Čeprav je popuščanje britanske vlade vneslo nekaj več realnosti v razpravo o brexitu, se je ta še vedno vrtela okoli starih argumentov, ki se jih je javnost naposlušala že med referendumsko kampanjo. Pozivi k ponovitvi lanskega referenduma oziroma izvedbi referenduma o končnem dogovoru so se proti koncu leta namnožili. Nasprotniki brexita, med njimi nekdanji laburistični premier Tony Blair, bodo zagotovo ostali glasni tudi v prihodnjem letu. Na uspeh kljub temu težko računajo.
Velika Britanija nedvomno veliko pričakuje od druge faze pogajanj. Vprašanje je, ali je nanjo pripravljena. Theresa May bo morala že v kratkem pojasniti, kako si njena vlada predstavlja prihodnost britanskih odnosov z EU. Njeni odgovori bodo po pričakovanjih spodbudili širšo razpravo o tem, v katero smer gre država. Odločitev bo na koncu pripadla britanskim volivcem: ne na novem referendumu, temveč na prihodnjih volitvah.
