Tiskane izdaje
Papež Frančišek, ki ta čas žaluje, saj so v Argentini v prometni nesreči umrli trije njegovi sorodniki, se je vrnil iz Azije, kjer je premikal meje vatikanskega dometa na vzhod, in se s pogumnimi, za Vatikan nenavadnimi potezami vrača v Latinsko Ameriko. Svoji celini podarja novega svetnika, ki so ga dolgo čakali. Óscarja Arnulfa Romera, salvadorskega nadškofa, ki so ga skrajneži ubili med mašo leta 1980. Padel je na oltarju.
Za oznanilo o novem svetniku si je papež izbral letalo na poti iz Koreje. Med klepetom z novinarji, ki so ga spremljali, je razodel, da ni prav nobenih doktrinarnih zadržkov za to, da salvadorski nadškof Óscar Arnulfo Romero y Galdámez ne bi mogel postati svetnik po hitrem postopku. Napoved ni bila nepričakovana, saj se je sedanji papež že pred leti, takoj po smrti papeža Wojtyłe, zavzemal za Romerovo vrnitev na oltar. Izjavil je celo, tako vsaj trdi monsinjor Jesús Delgado iz odbora za Romerovo svetništvo, da bi on na mesto novega papeža nemudoma beatificiral ubitega salvadorskega nadškofa.
Bolj presenetljivo je, da se je argentinski papež ob razbitju nikoli na glas razložene zapore nadškofa Romera, ki je v vatikanskih palačah trajala skoraj dve desetletji, zavzel za tako rekoč hipno beatifikacijo. Pripomogla naj bi formula beatifikacije mučencev, za katero niso potrebni čudeži in druge podrobnosti v sicer zapletenem postopku. Pomembno je hitro beatificirati Romera, je novinarjem rekel Bergoglio, ki kot cerkveni človek iz Latinske Amerike dobro ve, koliko škode je instituciji, ki jo zdaj vodi on, storilo odrivanje ubitega Romera na stranski tir.
Predlog za beatifikacijo je prišel v Rim že leta 1996, pa so ga zaprli v predale, v kongregacijo za svetnike ni priromal do leta 2006, potem pa so ga tam nemudoma »zamrznili«. Med aktualne in nujne je dal dosje Romero premestiti šele argentinski papež. Kljub smrti na oltarju, tam ga je med mašo ustrelil pripadnik skrajno desničarske vladne organizacije Arena, Romero ni prišel na vrsto na nobenem izmed rekordnih množičnih razglašanj blaženih in svetnikov v Wojtyłovem času.
Óscar Arnulfo Romero sicer sploh ni pripadal gibanju Teologija osvoboditve, ki je vzklilo v času najhujših vojaških diktatur v Latinski Ameriki, v obdobju terorja, velike revščine, pa tudi gverilskih gibanj. Samo manjši del duhovniškega gibanja se je izpostavil tudi s političnimi potezami, večina ni bila ideološko opredeljena.
Samo na stran preganjanih in revnih rojakov se je postavil salvadorski metropolit med državljansko vojno, ki je bila veliko bolj krvava kot prej tista v Nikaragvi, v kateri so zmagali sandinisti (takrat levičarsko, zdaj pa že dolgo desničarsko oblastno gibanje). Šele s smrtjo je Romero prav hitro postal simbol gibanja, ki sta ga papež Karol Wojtyła in kardinal Joseph Ratzinger kot njegov prefekt kongregacije za doktrino vere strogo prepovedala. Pravijo, da se je očiščenja omadeževanega spomina na Romera in deblokade njegovega svetniškega postopka lotil že papež Ratzinger, malo preden je odstopil. Ali je to res, ni znano.
Zbližanje Vatikana z Latinsko Ameriko, kljub obračunom s teologijo osvoboditve in občutnim osipom vernikov v zadnjih desetletjih še vedno najbolj katoliško celino na svetu, je odločno in uspešno začel šele papež Bergoglio. Odmevna in pomenljiva je bila njegova nedavna odločitev, da dovoli maševati postaranemu nikaragovskemu duhovniku Miguelu D'Escotu, ameriškemu redovniku in misijonarju, ki je bil zunanji minister v sandinistični vladi.
Ko je dovolil Miguelu D'Escotu po dolgih letih spet stopiti pred oltar, je Frančišek preklical sklep papeža Wojtyłe, ki je izgnal iz duhovniškega stanu tri duhovnike, ker so sodelovali s sandinisti. Poleg D'Escota sta bila to še brata Cardenal, znani pesnik Ernesto in priznani jezuitski pedagog Fernando.
