Tiskane izdaje
Zanimanje medijskih hiš za papežev prihod na sedež evropskega parlamenta in Sveta Evrope je bilo velikansko. Skoraj tisoč dopisnikov se je gnetlo po Strasbourgu, čeprav je vse skupaj minilo zelo hitro, tudi brez verskih obredov in srečanj z verniki. Samo dva govora sta bila, eden pred evropskimi poslanci iz 28 držav, drugi pred predstavniki 47 držav Sveta Evrope. Od prihoda do odhoda ni minilo več kot štiri ure. Tako kratkega obiska papeži med svojimi turnejami še niso doživeli.
Govora papeža Frančiška sta bila razmeroma kratka in jasna. V parlamentu predvsem o socialnih temah in o tem, kako se Evropa ni sposobna soočiti z mladimi generacijami brez prihodnosti. Kultura potrošništva in odpadkov nima prihodnosti, je opomnil papež.
Duh teologije osvoboditve
Vse skupaj se je po mnenju vatikanskih opazovalcev zdelo lekcija iz cerkvene socialne doktrine, ki se je vrnila za obzidje s papežem Frančiškom in jo marsikdo predvsem znotraj Cerkve, pa tudi zunaj nje, spremlja kot nekaj sumljivo levičarskega, preveč podobnega duhu pred desetletji v Vatikanu odločno odpravljene teologije osvoboditve. V Svetu Evrope je Bergoglio spregovoril o miru, ki ga ni, zanj se morajo potruditi vsi.
Bergoglievi pogledi na Evropo so precej drugačni, kot so bili pogledi Janeza Pavla II., ko je pred 26 leti, samo leto dni pred padcem berlinskega zidu, prišel na sedež evropskega parlamenta. Bilo je v času velike ofenzive, pohoda na vzhod, v katerem je papež Wojtyła kot Poljak, ki je prihajal izza železne zavese v času tedanje vroče hladne vojne, dejavno sodeloval.
Janez Pavel II. je v Evropski uniji videl zvezdo vodnico in bleščeče svetlo prihodnost za države, ki so bile tedaj še na vzhodni strani ločnice. Ni se spopadal s slabimi in že tedaj za Cerkev očitno nevarnimi stranmi sekularizirane Evrope, ki se je od tedaj razširila tudi na vzhod.
Frančišek sekularizirano Evropo seveda vidi. Tudi na pasti sekularizacije je opozoril, pa na nesprejemljive stvari, kakor je splav, in na to, da so samo trdne družine z otroki lahko pravi temelj evropske družbe. Tudi krščanskih korenin Evrope ni pozabil poudariti, kakor sta jih velikokrat njegova predhodnika Wojtyła in Ratzinger. Omenil je, da so krščanske korenine lahko zdravilo proti ekstremizmom.
Skrbi ga predvsem, da mladi ljudje v sedanji na vzhod razširjeni Evropi nimajo delovnih mest, nimajo prihodnosti, vzeto jim je dostojanstvo. Evropa je bolno osamljena, postarana mati je, ki je izgubila energijo in živahnost. Birokratski tehnicizem je zatemnil evropske velike ideale, ki so pred desetletji veliko obetali, je evropskim poslancem očital šef papeške države, ki je vsekakor hotel nastopiti kot papež Frančišek, kot jezuit Bergoglio, predvsem kot moralna avtoriteta in ne kot še eden izmed politikov tega sveta.
Socialna pravičnost, ne zgolj ekonomija
Evropskim poslancem je papež predlagal, naj po hitrem postopku sprejmejo zakonodajo, ki bo poskrbela za socialno pravičnost in ne zgolj za ekonomijo. Omenil jim je svoje opažanje, da danes mladi evropski politiki gledajo na stvarnost čisto drugače kot njihovi starejši kolegi, ki še vedno prevladujejo in odločajo. Kot skrajno nujno je papež od poslancev zahteval zakonodajo, ki bo preprečila umiranje Afričanov in drugih revežev, ki bi radi iskali srečo na severu, pa utonejo že v Sredozemlju.
Vatikanski komentatorji, ki vedno spremljajo papeže, so danes objavili opažanja, da se je od časov Janeza Pavla II., ki je pred 26 leti že po malem slavil sadove svojih bojev in je samo še čakal, da bo berlinski zid padel kot hišica iz kart, veliko spremenilo. Berlinskega zidu ni več, Maastricht ni več samo mestece na obrežju reke Maas, Evropa ni več središče sveta. Tudi papež ne prihaja več s stare celine, kakor so papeži doslej, prej italijanski ali potem zadnja dva, ki sta prišla s severa, vsak s svoje strani železne zavese.
Pogled človeka, ki je prišel od daleč, z obrobja tretjega sveta, je popolnoma drugačen, pa naj bo na Cerkev ali na Evropo in njeno Unijo, komentirajo vatikanisti in dodajajo, da tega niti za vatikanskim obzidjem ne znajo prav opaziti.
