Papež za mirno Bosno, bratstvo in katolike

Ko je papež Frančišek v nedeljo­ oznanil, da bo obiskal Sarajevo,­ je presenetil tudi svoje okolje. Nekaj dni po nepričakovani novici prvi komentatorji­ že seštevajo, da je ta obisk pravzaprav logičen del Bergoglievih skrbi­ za mir in zaščito­ katolikov v deželah, kjer jih preganjajo ali so jih pregnali in je malo upanja, da jim bo še kdaj bolje.

Prav včeraj se je papež, ki hkrati vodi več ofenziv, bistvena pa še naprej ostaja tista, ki se dogaja znotraj vatikanskega obzidja, zavzel za mir v Ukrajini in bil ogorčen, ker tam poteka vojna med kristjani, pa tega niti kristjani nočejo doumeti.

Zadnje čase Bergoglio ob skoraj vsakem javnem nastopu opomni na krivice in vojne, ki se kar širijo, nihče pa jih ne ustavi. Opozarja, da vera ni in ne sme biti kriva za pokole, dopovedati tudi hoče, da muslimani na Jutrovem ali v Afriki­ ne koljejo in ne požigajo zaradi islama, ampak zato, ker se ne držijo naukov svoje vere, na katere se izgovarjajo, ko ubijajo. Poskuša biti posrednik, kakor je bil – uspešno – nedavno med Združenimi državami Amerike in Kubo, ki se pogajata po več kot pol stoletja sovraštva, pritiskov in nagajanja.

Mučeništvo za Romera

Tudi na za mednarodno javnost pozabljene vojne se je spomnil, ob bosanski tudi na salvadorsko, ki je divjala v desetletju pred balkansko in je padla v pozabo takoj po Vukovarju, dokončno pa po Srebrenici. Podobno kot prej Salvador je pozneje za mednarodno javnost padla v pozabo tudi Bosna, ko so na prve strani prišle novice o novih vojnah na novih krajih. Pred skoraj četrt stoletja ubitemu nadškofu metropolitu Romeru je papež Frančišek te dni uradno priznal mučeništvo, odločil se ga je popeljati med svetnike, s tem pa je vsaj malo razdražil trdo desnico med svojimi kurijskimi prelati, hkrati pa tudi salvadorsko politično in delno tudi cerkveno sceno.

Óscar Arnulfo Romero, ki so ga skrajno desničarski odredi smrti, sestavljeni iz posebej izurjenih pripadnikov vladne vojske, ki so jih šolali Američani, umorili na oltarju, med maševanjem, je pred mučeniško smrtjo pisal v Vatikan vnebovpijoča pisma, v katerih je opozarjal, da Cerkev vendar ne more molčati ob strahotah, ki se dogajajo salvadorskemu ljudstvu. In vendar je Cerkev tedaj molčala, Romeru ni nihče prisluhnil, čeprav je prepričeval tudi papeža Janeza Pavla II., ki je v srednjeameriškem dogajanju videl hladno vojno po evropsko, ne pa specifičnih latinskoameriških razmer. Do nastopa papeža Frančiška ni bilo nikogar, ki bi škofa, hladnokrvno ubitega med mašo v kapeli bolnišnice, postavil med kandidate za blažene in za svetnike. Na noben še tako obsežen seznam ga niso zapisali, čeprav je bilo obdobje Janeza Pavla II. rekordno v zgodovini svetnikov in blaženih Katoliške cerkve.

O Bosni, kamor bo šel 6. junija, papež Bergoglio doslej ni govoril veliko, povedal je, da gre tja molit za mir in bratstvo med narodi, ki živijo na tleh Bosne in Hercegovine. Obisk bo trajal samo en dan, podobno kot lanski obisk v ­Albaniji.

Na to temo so se že oglasili visoki uradniki in diplomati. Bosanski kardinal Vinko Puljić, najvplivnejši vatikanski kader na Balkanu in najvplivnejša osebnost med Hrvati­ v BiH, je spomnil, da je Bosna s Hercegovino za mednarodno skupnost že pozabljen primer, zato je bilo papežev obisk mogoče pričakovati, dobrodošla in celo nujna je bila novica o njegovem prihodu v Sarajevo. Nikogar več ne zanima, je med drugimi opozoril tudi Puljić, kako (slabo) živijo Bosanci in Hercegovci, nikomur tudi ni mar, da je bilo, denimo, v Banjaluki pred vojno več kot 100.000 katolikov. Nihče se tudi ne zmeni za to, da v tistih krajih nenehno vre in tli.

Pogled v prihodnost

V prvih komentarjih je omenjeno, da papež prihaja v Sarajevo stoletje po začetku prve svetovne vojne in četrt stoletja po pokolu v Srebrenici. Sarajevu in Srbu Gavrilu Principu so pripisovali iskrico, ki je zanetila prvo veliko morijo prejšnjega stoletja, v Bosni se je zgodila tudi največja morija po drugi vojni, Srbi so v Srebrenici pobili 8000 muslimanov. Papežev obisk v Sarajevu sicer ne bo osrednji dogodek na letošnjem vatikanskem dnevnem redu. V Azijo so usmerjene puščice, narisane na vatikanskih zemljevidih, končni cilj je Kitajska, so prepričani analitiki. Če ne bi bilo tako, bi papež prav gotovo sprejel dalajlamo, ne bi mu zaprl vrat. Zavrniti sprejem človeku, ki se zavzema za marsikatero načelo, ki ga poudarja tudi papež, se zdi precej nasprotno vsemu, kar se dogaja za vatikanskim obzidjem zadnji dve leti.

Zanimivo pa je, da so svet po nedavni turneji po Šrilanki in Filipinih bolj pretresle papeževe besede o tem, kako naj se katoliki ne razmnožujejo kot zajci, kakor bistvo azijske usmerjenosti sedanje vatikanske zunanje politike. Bistveno je navezati stike s Pekingom, zagotoviti svobodo katoliškemu kleru in vernikom, potem postopoma zavzeti Kitajsko. To je pomembno tudi zaradi Afrike, ki jo Kitajci gospodarsko zavzemajo z vso silo.