Tiskane izdaje
Atene, 3. junij 2015
Medtem ko je predsednik grške vlade Aleksis Cipras letel proti Bruslju na pogajanja o morebitnih novih pogojih kreditiranja in je pol Evrope napovedovalo grški bankrot, sem se v Atenah pogovarjal z grškim političnim in ekonomskim analitikom Janisom Kimpouropoulosom.
Kaj se bo zgodilo v Grčiji, če nocoj v Bruslju ne bo skelnjen dogovor?
Če ne bo sklenjen dogovor, se bo grška vlada znašla pred težkimi odločitvami. Ena izmed odločitev, ki jih lahko sprejmejo, je, da dolgov do kreditodajalcev ne bodo odplačali. Prvi bi bil del dolga, ki ga mora vlada v petek poravnati Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF). Nato sledijo veliki kosi kreditov, ki jih mora Grčija julija in avgusta odplačati Evropski centralni banki (ECB). Poleg tega tem bo morala vlada pomiriti ljudi, preprečiti morebitno paniko in zaustaviti beg kapitala iz države. Če se vlada odloči za prenehanje odplačevanja kreditov, bo morala ljudem razložiti, da to ne pomeni konec sveta. Da obstajajo alternative. Težko in boleče alternative, ki pa dolgoročno vodijo k rešitvi. Če to pomeni, da bodo ljudje zahtevali novo vlado, ki bo imela drugačne načrte od tiste, ki je bila izvoljena januarja, potem bo seveda potrebno izpeljati volitve.
Kaj pa če bo dogovor, tako pravijo naši viri, vendarle sklenjen?
Vse bo odvisno od vsebine dogovora. Od tega, koliko korakov nazaj bo spet morala narediti Grčija in koliko kompromisov bomo morali sprejeti. Če bo dogovor namenjen le temu, da Grčija še naprej − tako kot do zdaj − plačuje svoje dolgove in za to namenja vsa sredstva, ki jih premore, bo nesmiseln. To ne more biti dogovor. Ključno vprašanje je, ali bo grški vladi v Bruslju uspelo izboriti delni odpis dolga. Brez tega se bo ostro varčevanje, ki smo ga poznali v zadnjih letih, nadaljevalo.
Kako gledate na način komunikacije grških oblasti z Evropsko unijo in mednarodnimi finančnimi organizacijami − in nasprotno?
Tako trojka (Evropska centralna banka, Evropska komisija, Mednarodni finančni sklad) kot trgi so novo grško vlado nagovorili z mešanico sovražnosti in radovednosti. Pogajanja potekajo iz skrajno neenakih izhodišč. Jasno je, da denar v Evropi nadzira Evropska centralna banka. Ta denar uporablja kot orodje izsiljevanja in mučenja države. Načeloma naj bi bili partnerji ... ampak ECB se obnaša tako kot mrhovinarji, ki so Grčijo leta 2010 pomagali izključiti iz svetovnih finančnih trgov.
Se strinjate, da je bila Sirizina vlada v zadnjih štirih mesecih sistematično stiskana v kot? Zakaj v Evropi ni bilo več podpore Grčiji?
Seveda! To je lahko vsakdo opazil. Ampak ne smemo se predati fatalizmu, ki narekuje logiko, da majhna država nima izbire in je lahko le plen močnih držav in interesov. Sirizna vlada je poskušala zlomiti ta stereotip in se pri tem morda ni najbolj zavedala, s kakšnimi oblikami pritiska se bo morala soočiti. Manjkalo jim je nekaj znanja, hkrati pa so narobe ocenili, da bo njihova zmaga za seboj potegnila navdušenje po velikem delu Evrope. Ne gre za velikost države, gre za interese, ki v njej vladajo! Poglejte Luksemburg, ki je finančni center Evrope in davčna oaza. Luksemburg lahko narekuje tempo igre in neposredno vpliva na to, kako je EU vodena in kako deluje evrsko območje.
Je grški bankrot realna možnost? In kaj je alternative?
Bankrot je vedno realna možnost. Tudi če cilj ni odhod iz evrskega območja. Alternativa bi moral biti tako imenovani realističen načrt − odplačevanje dolga v realnih okvirih, ki si jih lahko privošči današnja Grčija. Si ECB, IMF in EU lahko privoščijo grški bankrot? Ali lahko tvegajo stotine milijard evrov? Bankrot po mojem mnenju ni v nikogaršnjem interesu. Za Grčijo bi bila lahko alternativa tudi iskanje denarja drugod. V državah BRICS, denimo. Kitajska kaže zanimanje za investicije v Grčijo. A ne smemo nasesti iluzijam. Tudi na Kitajskem in v Rusiji bi se morali pogajati. Do denarja ni mogoče priti na lahek način.
Sirizina vlada ima še vedno zelo močno javno podporo, kar ji daje mandat za bolj radikalne poteze, se strinjate?
Seveda: to je mandat, ki so ga dobili od ljudstva. Mandat za globoke in radikalne spremembe. In ne le potovanje nazaj v leto 2009. Ljudje komaj čakajo, da te spremembe vidijo v praksi. Bolj bodo vidne, več podpore bo v družbi. Lahko bi bili pozitiven primer za vso Evropo. In morda je ravno to razlog, zakaj si evropske konservativne sile na vsak način prizadevajo za padec Sirizine vlade.
