Pismo iz Bruslja: Uspeh, o katerem je pametneje molčati

Z begunskim valom so se razdrla stara zavezništva, načelnosti ni več niti v besedah.

Sun, 13.03.2016, 10:00

V zadnjih kriznih letih je bilo na bruseljskem odru in v zakulisju videti in slišati že marsikaj. Toda takšne zmešnjave, kot spremlja poskus velike kupčije s Turčijo, še ni bilo. Tradicionalnih zavezništev ni več, položaj je nepregleden, načelnosti ni več niti v retoriki.

»Narediti moramo vse, da se bosta Donald Tusk in Angela Merkel dobro počutila v klubu, ki se imenuje EU,« je na ne najboljše odnose med voditelji namignil izkušeni luksemburški zunanji minister Jean Asselborn. Poljak Tusk, ki je ob izvolitvi na položaj predsednika evropskega sveta leta 2014 veljal za zaupnika Merklove, je bil odrinjen od priprave novega načrta EU in Turčije. V noči, preden ga je prinesel na vrh EU, ga je turški premier Ahmet Davutoğlu v Bruslju pripravljal z nemško kanclerko in nato na vrhu osupnil druge voditelje z novimi zahtevami.

Tusk je po drugi strani sam pripravljal načrt, ki je temeljil na ustavitvi balkanskega toka čez Balkan, in vračanja vseh beguncev z grških otokov v Turčijo sploh ni predvideval. Ker je Tusk podpiral odločitev skupine držav pod vodstvom Avstrije, da za begunce zaprejo pot med Gevgelijo in Šentiljem, je postal tarča ostrih kritik grškega premiera Aleksisa Ciprasa. Po opisu nalog in dela predsednika evropskega sveta bi si Tusk moral prizadevati za soglasje vseh 28 članic. Namesto tega je v Ciprasovih očeh spodbujal odločitve v škodo Grčije.

Atene naklonjeno o Merklovi

V novih okoliščinah odnosi med Berlinom in Atenami postajajo topli, kot že dolgo niso bili. Med dolžniško krizo, še lani poleti, so atenski bulvarski časopisi primerjali Merklovo z Adolfom Hitlerjem. Cipras & Co. so odgovornost za grško mizerijo pripisovali berlinskemu varčevalnemu biču. Po novem tako grška politika kot tudi mediji pišejo hvalospeve Merklovi in njeni modri politiki, ker da je hotela preprečiti zlonamerno ravnanje balkanskih držav, zaradi katerega se je Grčija z več deset tisoč begunci na lastnih tleh znašla na robu humanitarne katastrofe.

Vladajoči v Atenah so raje kar pozabili, da Grčija ni izpolnila zaveze, po kateri bi že do konca lanskega leta morala zagotoviti 50.000 mest za namestitev beguncev. Tudi za odnose med naslednicami Jugoslavije, ki se lahko desetletja prerekajo o hektaru močvirnatih zemljišč na meji, je bila zaostrovanje begunske krize kot preporod. Skoraj čez noč so začele tuliti v isti rog in pod dunajsko taktirko zaprle meje za pretok beguncev. Kaj se bo zgodilo z množico nesrečnikov, tudi številnimi dojenčki in otroki, pred žico v blatu Idomenija, je za njih deveta briga.

Da naj bi polmilijardno Evropo z žico in težko oboroženimi policisti pred begunci varovala šibka, notranje nestabilna in s korupcijo prepredena država, kakršna je Makedonija, je eno od protislovij takšnih evropskih »rešitev«. Male članice so s krizo začele nastopati bolj samozavestno, tudi samopašno. Doslej si je bilo težko predstavljali, da bi slovenski premier brez diplomatskih zadržkov nastopil na domačem terenu nemške kanclerke, v časniku Die Welt, in njeno politiko kritiziral kot dvolično, saj da dela nekaj drugega (zapira mejo) kot govori (politika odprtih vrat).

Sultan bo ključar

Že v sami Nemčiji so se zgodili zgodovinski politični procesi. V državi, ki je bila doslej odporna na desničarski populizem, je do beguncev sovražna Alternativa za Nemčijo v javnomnenjskih raziskavah tretja najmočnejša politična sila. Bavarska CSU, ki skupaj s sestrsko krščansko demokracijo (CDU) Merklove v navezi socialdemokrati sestavlja veliko koalicijo, je po stališčih že tako bliže madžarskemu premieru Viktorju Orbánu kot kanclerki. Še več, begunska politika Merklove ima v Nemčiji skoraj večjo zaslombo med volivci Zelenih kot v njenem taboru.

Tudi preobrat v politiki Merklove, vračanje k logiki zaprtih vrat, je potekal skoraj neopazno. Nesporno je njeno soavtorstvo Davutoğlujevega predloga o vračanju vseh beguncev v Turčijo in organiziranju njihovega prihoda v večjem številu v zameno za več finančnih in političnih uslug. Pod črto bo tako kupčija z Ankaro kot zaprtje balkanske poti pripeljalo do želenega zmanjšanja števila beguncev v Nemčiji. Tega »uspeha« Merklova seveda noče razglasiti. »To je najbolj prefinjen politični makiavelizem,« je bentila Barbara Wesel z Deutsche Welle.

Olajševalna okoliščina je, da je Merklova morala obrniti ploščo, ker za svojo človečno, odprto politiko ni imela zaslombe v drugih članicah Unije, ki doslej niso bile pripravljene deliti bremen in sprejemati beguncev. Zato se EU vrača na politiko trdnjave Evrope. Ne glede na opevane evropske vrednote bo ključar, kot nekdaj Moamer Gadafi, postal novodobni sultan z Bosporja Recep Tayyip Erdoğan. Posledica tega realizma bo, da zanimanja za položaj beguncev v Turčiji in nevarnosti, da bo po zaprtju Egejskega morja smrtnih žrtev na alternativnih poteh še več, skorajda ne bo.

Prijavi sovražni govor