Plačevanje političnih računov begunske krize

Staviti, da si bo Nemčija kmalu povrnila izgubljeno politično stabilnost, je najbrž še prezgodaj.

Objavljeno
29. december 2017 16.10
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Berlin – »Prihodnost ni usoda!« je v svoji božični poslanici pozival nemški predsednik. »V minulih desetletjih smo vedno znova premagali krize in se prenovili.« A Frank-Walter Steinmeier dobro ve, kako globoko je zaradi begunske krize razklana njegova država, saj se največji politični stranki države predvsem zaradi njegovih prizadevanj sploh pogovarjata o novi vladi.

Prav predsednik Steimeier je svoje socialdemokrate prepričal v še eno vladno »sondiranje terena« s CDU/CSU dolgoletne kanclerke Angele Merkel, potem ko so konec novembra propadla pogajanja o »jamajški« koaliciji med konservativno unijo, liberalci in zelenimi. S komaj 20,5 odstotka na volitvah v bundestag 24. septembra si je vodstvo in članstvo SPD Martina Schulza želelo le še v opozicijo, a se bodo takoj po praznikih kljub temu pogajali o že tretji zakonski zvezi z dolgoletno krščanskodemokratsko kanclerko. V berlinski palači Willyja Brandta se bojijo, da se bo zanje končala enako nesrečno kot prejšnji dve. Dobro pomnijo, da so uveljavili številne programe od najnižje zajamčene plače do zgodnejšega upokojevanja pri dovolj dolgi delovni dobi, pa si je tako kot FDP po konservativno-liberalni koaliciji med leti 2009 in 2013 lovorike vsakič prilastila kanclerka Merklova.

Zato je najbrž še prezgodaj za stave, da si bo Nemčija kmalu povrnila izgubljeno politično stabilnost. Socialdemokrati, ki se zavedajo svoje nove politične teže, za novo veliko koalicijo napovedujejo številne pogoje, z manj kot 33 odstotki pa je na najslabšem rezultatu po letu 1949 pristala tudi konservativna unija CDU/CSU in mnogi si tudi v njej želijo okrepitve lastne ideološke identitete. Na Bavarskem, kjer so slabo leto pred deželnimi volitvami še posebej pretreseni, bo dolgoletni ministrski predsednik Horst Seehofer vlado prepustil finančnemu ministru Markusu Söderju. Konservativci ene najbogatejših nemških dežel se namreč bojijo za absolutno politično prevlado po drugi svetovni vojni.

Volitve, ki so preteresle Nemčijo

Razlog za tako vnetljiv položaj na nemškem političnem odru je »Zmogli bomo!« kanclerke Merklove s konca avgusta 2015, ko so v Berlinu zavrnili nasilno soočenje z deset tisoči beguncev iz Sirije in Iraka. Tem so sledili še nešteti Magrebčani, Afganistanci in Afričani in poldrugi milijon v večini muslimanskih mlajših moških je Nemčiji prinesel tudi znatno kriminalno energijo. Spolni napadi na ženske in vrsta terorističnih dejanj z napadom na berlinsko božično tržnico na čelu so vznemirili tudi tiste Nemce, ki so bili pripravljeni pomagati, in na septembrskih volitvah v bundestag je rekordnih 12,6 odstotka glasov dobila nacionalistična Alternativa za Nemčijo. Volitve so globoko pretresle vse Nemce, ki so bili prepričani, da je z nemškim nacionalizmom opravila denacifikacija po drugi svetovni vojni.

AfD je res pridobivala predvsem na območjih nekdanje Nemške demokratične republike, kjer med avtomatičnim obtoževanjem kapitalističnega zahoda za vsa grozodejstva nacističnega režima niso izvedli podobne samokritike, v deželah kot Bavarska in Baden-Württemberg, kjer se je AfD tudi približala skoraj trinajst odstotkom na zvezni ravni, pa nekateri analitiki posebno odgovornost za takšne številke pripisujejo tako imenovanim ruskim Nemcem. Tudi priseljenci iz držav Sovjetske zveze po padcu berlinskega zidu niso šli skozi povojno izpraševanje vesti zahodnonemškega sloga, a brez begunske krize najbrž tudi mnogi od teh ne bi volili AfD.

Za Nemčijo je takšen politični razvoj v letu 2017 še posebej zaskrbljujoč, saj se dogaja sredi izjemnega gospodarskega vzpona. Osrednja evropska država gospodarsko rast beleži že od leta 2013, a nikoli v tem času tako visoko kot v letu 2017 (po napovedih münchenskega gospodarskega instituta Ifo) z 2,3 odstotka. V skladu s tem mogočne deluje tudi nemški zaposlovalni stroj, zaradi katerega letos beležijo manj kot štiriodstotno brezposelnost.

Gospodarski razum in socialna pravičnost

Če bo šlo tako naprej, se bodo celo uresničili strahovi gospodarstva pred pomanjkanjem kvalificirane delovne sile, a žal sporni begunski val tudi pri tem ne more pomagati. Nedavna raziskava kölnskega gospodarskega inštituta IW namreč kaže veliko nesoglasje med šolskimi sistemi Sirije, Iraka, Irana, Afganistana, Eritreje, Irana in Somalije, od koder prihaja veliko mladih moških, z nemškim ne glede na (ne)znanje jezika, ki je samo po sebi velik problem. Mladi begunci bi torej potrebovali dolgotrajno šolanje in poklicno izučevanje, ob več kot pol milijona prejemnikih socialne pomoči med njimi in pritiski družin migrantov po finančni pomoči pa se morda že nakazujejo prihodnji konflikti.

Paradoksalno ima Nemčija tudi veliko praznega prostora, še posebej na podeželju, in predsednik Steinemeier je v svoji praznični poslanici govoril o vse preveč mestih, »v katerih že dolgo ni več nobene beninske črpalke ali trgovine, svoja vrata so zaprle tudi gostilne, pot do zdravnika je vedno daljša in zadnje avtobusne povezave ni več.« Kljub temu verjame, da v Nemčiji vodilni načeli politike ostajata gospodarski razum in socialna pravičnost in ob velikih izzivih leta 2017 ju bo njegova država vsekakor potrebovala.