Tiskane izdaje
V številnih evropskih državah od Grčije, Francije, Velike Britanije, Danske, Portugalske ... do Španije bodo letos parlamentarne ali pa lokalne volitve. Za različne populistične politike, ki obljubljajo hitre in preproste rešitve, popularnost pa jim ves čas raste, bo to nova priložnost. Strahu pred vsiljenim varčevanjem, Brusljem in priseljenci bodo zlahka dodali še strah pred islamskim terorizmom in si še izboljšali ratinge.
Ustvarjanje občutka ogroženosti je od nekdaj zelo uporabno družbeno netivo, ki v času množične brezposelnosti, revščine, brezupa in brezperspektivnosti, v kar vse je finančna kriza pahnila velik del Evrope, hitro lahko privede do nepričakovanih preobratov. Dovolj je primerno spreten in vsaj za silo karizmatičen politik in ljudje so hitro pripravljeni na spremembe, ki v času blagostanja ne bi bile mogoče.
Prevratniška periferija
V Grčiji, ki jo je evropska varčevalna politika scefrala do neprepoznavnosti, je tak karizmatični politik postal Aleksis Cipras, ki si s svojo koalicijo radikalne levice Siriza na bližnjih parlamentarnih volitvah obeta prepričljivo zmago. V Bruslju in Berlinu gredo politikom lasje pokonci, ko Grkom obljublja, da bo po zmagi na volitvah ustavil od zunaj vsiljeno reformno politiko ubijalskega varčevanja, od mednarodnih upnikov pa zahteval odpis dolgov. Večini ključnih evropskih politikov se v tem primeru izstop Grčije iz evrske valutne unije, kar je bil še pred letom ali dvema največji evropski tabu, na lepem ne zdi več nekaj nemogočega. Še huje. Evropska »vrhuška« se je s svojimi pritiski začela celo predvolilno vmešavati v grške volitve, Ciprasove zahteve, ki bi bile še pred krizo povsem normalne socialdemokratske predstave o socialno pravični državi, v kateri ni vse podrejeno diktatu velikega kapitala, pa na ves glas razglaša za ekstremne, radikalne, skrajno levičarske in nevarne za Evropo.
Že zgolj Grčija lahko letos, če se bo na bližnjih volitvah zgodilo to, kar se skoraj zagotovo bo, v marsičem spremeni tako evrsko kot evropsko politično sceno. Vendar ni edina. Letos jeseni se parlamentarne volitve obetajo tudi Španiji, ki ima zaradi podobnih problemov in visoke brezposelnosti v svojem Podemosu podobno protestniško stranko v vzponu, kot je grška Siriza. Tudi njene zahteve so uperjene proti nemškemu varčevalnemu diktatu in tudi ona se zavzema za razbremenitev prebivalstva. Španija je dovolj bogata, zato naj namesto revežev bolj obdavči bogate in veliki kapital, pravijo v Pademosu, ki se v anketah javnega menja že bliža 28 odstotkom, kolikor jih ta čas še lahko zbere vladajoča ljudska stranka premiera Mariana Rajoya. Tudi v Španiji se volivci, siti reform in iz Bruslja oziroma Berlina vsiljenega varčevanja, lahko bolj množično odločijo za populiste. Kar bi v marsičem blokiralo Španijo, Evropi pa povzročilo dodatne probleme.
V Evropi se je namreč, kot je pred kratkim v eni izmed gospodarskih analiz ugotavljal Frankfurter Allgemeine Zeitung, politični »koordinatni sistem« korenito spremenil. V njem tudi zaradi protikriznega ravnanju politike in drenjanja vse bolj enakih levih in desnih strank v isti politični sredini tako rekoč ni več zaznati nekdanje delitve na konservativno desnico, ki bi bila bliže kapitalu, in socialno levico, ki bi se bolj zavzemala za pravice delavcev. Škarje se po novem tudi na evropski ravni (kar se je pokazalo že med volitvami v evropski parlament) razpirajo med etabliranimi levimi in desnimi strankami, ki se pod pritiskom velikega kapitala bolj ali manj zavzemajo za ohranjanje statusa quo, in med levimi in desnimi populisti, ki praviloma nastopajo proti Evropi. Tipičen primer je Italija, kjer se zaradi izsiljenih predsedniških volitev po odstopu ostarelega Napolitana letos lahko zgodijo tudi predčasne parlamentarne volitve. Na njih pa bi se moral socialdemokratski ministrski predsednik Matteo Renzi spoprijeti ne z desnico, ampak predvsem z vse bolj glasnimi desnimi in levimi populisti, ki v podobi desničarja Mattea Salvinija iz Severne lige in levičarskega Beppa Grilla in Petih zvezdic zahtevajo izstop Italije iz valutne unije in konec nemškega diktata.
Razmajani center
Nič manj problematična seveda ni Francija, ki jo letos čakajo dvoje lokalne volitve in ki se je zaradi nedavnega terorističnega napada na satirični tednik zdaj znašla še bolj v kleščah desničarske populistke Marine Le Pen. Socialistična vlada v Parizu se je že do zdaj iz strahu pred tem, da bi populistični Nacionalni fronti in njeni voditeljici potisnila v naročje še več jeznih francoskih volivcev, obotavljala z nujnimi strukturnimi reformami, zdaj pa se utegne zaradi problemov s priseljenci, ki jih bo Marine Le Pen zanesljivo znala spretno zlorabiti za svoje politične cilje, znajti v še večjih težavah.
Če dodamo še Veliko Britanijo, ki jo maja čakajo zelo negotove volitve, ki jih bo prvič v zgodovini Otoka namesto dveh tradicionalnih strank dirigirala Ukip desničarskega populista Nigela Fragea (po njih pa Britaniji najbrž čaka referendum o izstopu iz Evropske unije), ter nič več tako trdno Nemčiji, v kateri probleme z Evropo in priseljenci vse bolj rineta v ospredje Alternativa za Nemčijo in islamofobna Pegida, politična slika Evrope v komaj začetem letu ni ravno rožnata. Če upehana Unija, ki je s finančno krizo praktično povsem pozabila na soglasno, demokratično in z enakovrednimi glasovi vseh članic usklajeno reševanje skupnih problemov, po vseh teh šokih ne bo ravnala skrajno previdno, skupnost po bančni in finančni krizi kaj lahko čaka tudi zelo resna politična kriza.
