Po letu groze naj sledi leto upanja in poguma

Ljubljana – Leto 2015 je bilo leto »trpljenja in upiranja«, letošnje naj bo, kot je Francozom voščil predsednik François Hollande, »leto poguma in upanja«. A jim noče vlivati lažnega upanja: »terorizem ostaja resna nevarnost«. Te dni, ob prvi obletnici napadov na satirični tednik Charlie Hebdo in judovsko trgovino, se Francozi poklanjajo nedolžnim žrtvam. Drugačni so, kot so bili.

V letu dni sta se v močno spremenjeni Franciji, kjer še vedno veljajo izredne razmere, morda bolj kot kdaj prej v povojnem obdobju razširila solidarnost in sočutje, a tudi strah, jeza in diskurz sovraštva. Džihadistični teroristični napadi januarja in novembra lani so povečali mentalne razkorake med mi in oni, zato se prišleki in Francozi arabskih korenin pogosto »znajdejo« počez v istem »košu predsodkov« z muslimani ali celo z islamisti. V imenu varnosti kot »najpomembnejše oblike svobode« se poraja dvom o številnih svoboščinah, ki so bile stežka pridobljene v zadnjih desetletjih: tudi svobodno norčevanje iz vsakogar in iz vsega bolj kot kdaj prej podlega avtocenzuri. In kakor drugod po Evropi, kjer se vedno bolj bojimo »drugega«, smer v prihodnost ni več odpiranje, ampak zapiranje. Zato ne preseneča, da množice Francozov, kot so pokazale nedavne regionalne volitve, verjamejo predvsem Nacionalni fronti, in se ni čuditi, da so vladajoči socialisti predsednika Françoisa Hollanda programsko, kot opozarjajo kritiki, vse bliže ne le Sarkozyjevim Republikancem na desnici, ampak kar skrajni desnici Marine Le Pen; in zato so socialisti čedalje bolj sprti tudi med seboj.

Prav zdaj je jabolko spora vprašanje, komu vse med »obsojenimi za teroristična dejanja« naj bi v prihodnje po ustavi grozil odvzem francoskega državljanstva. Ga bodo med tistimi, ki imajo dvojno državljanstvo, izgubili le tisti, obsojeni terorizma, ki so postali Francozi z naturalizacijo, ali tudi tisti, ki so se rodili kot Francozi? Vprašanj, na katera ni le enega odgovora, se je v tem letu odprlo nič koliko: o delu varnostnih služb, denimo. In zakaj se nekateri rojaki odločijo, da bodo ubijali druge in bodo iz sektaškega prepričanja umrli tudi sami? Francozi vedo, da je fanatični sovražnik, ki jim še vedno preti, dvoglavi – eno glavo ima doma, drugo na Bližnjem vzhodu in v Afriki –, zanima pa jih, koliko je za to odgovorna tudi francoska zunanja politika. Pa koliko je za razmah terorizma kriviti ekonomske težave ter zgrešeno politiko priseljevanja, integracije in prav tako politiko mest in izobraževanja? Nekatera francoska predmestja so se skozi desetletja počasi zaprla v geta – kot odlagališča revščine in legla kriminala –, kamor si zdaj nihče več ne upa, še policija ne.

Leto dni po terorističnih napadih na Charlie Hebdo in judovsko trgovino, v katerih je umrlo 17 ljudi, ter dva meseca po moriji 13. novembra, ko je življenje izgubilo 130 ljudi, več kot 350 pa je bilo ranjenih, v Franciji ni prav veliko volje do smeha. In vendar se je treba, kot še naprej trdijo pri Charlie Hebdo, smejati. Vedo, da je teroristična nevarnost velika, resna, in vendar ... smeh odganja strah in zdravi žalost.