Tiskane izdaje
Zunanji ministri Nata so med rednim jesenskim zasedanjem Moskvi poslali dve zelo jasni sporočili. Prvo, povezano s turško (torej Natovo) sestrelitvijo ruskega bombnika nad Sirijo, je bilo: Nismo zainteresirani za zaostrovanje odnosov, vendar bomo odločno branili svojo zaveznico in izdatno okrepili njeno obrambo. Drugo sporočilo pa je bilo: Tudi na Zahodnem Balkanu si ne dovolimo določati tempa, zato bomo Črno goro sprejeli v članstvo.
Obe odločitvi skupaj kažeta, da si v severnoatlantskem zavezništvu ne belijo preveč glave s tako imenovano Islamsko državo. Boj proti »skupnemu sovražniku sodobnega sveta«, ki ga za takega kot prvi v generalni skupščini ZN razglasil Vladimir Putin, zdaj pa ga za njim za takega razglašajo vsi akterji sirske oziroma bližnjevzhodne krize z Združenimi narodi vred, za Nato očitno ni dovolj pomemben, da bi lahko segel čez temeljni konflikt med Zahodom in novodobno Putinovo Rusijo, ki si krči pot nazaj na svetovni oder. Predvsem odločitev v zvezi s Črno goro je najboljši dokaz, da bitka za interesna območja, ki se je sredi Evrope tako brutalno zaostrila že z vojno v po površini največji evropski državi Ukrajini, še zdaleč ni končana. Zavezništvo namerava širiti svoj »demokratični« vpliv, pa če je to komu prav ali ne. Tudi za ceno ostrih konfliktov z Rusijo, ki jih najbolj plačuje predvsem Evropa.
Vojaško logično
Če bi zadeve s Črno goro pogledali zgolj z vojaškega in geostrateškega zornega kota, bi bila odločitev Nata, ki je vendarle predvsem vojaško zavezništvo, morda še lahko videti logična. Rusija, ki si je od nekdaj prizadevala za svoj dostop do toplih morij, je na še vedno nestabilnem Jugozahodnem Balkanu, kjer je širitveno »utrujena« EU zaradi vseh svojih kriz še enkrat odpovedala, zadnje čase spretno izkoriščala svoj vpliv. Računala je predvsem na Srbijo, ki ni pozabila Natovega bombardiranja in izvaja nekakšno »neuvrščeno« vijuganje med Rusijo in EU, v Črni gori pa se je Moskvi gospodarsko in turistično že uspelo popolnoma »infiltrirati«. Pol Črne gore je bilo že ruske, potihem pa se je govorilo celo o ruski pomorski bazi v Tivtu. Logično je bilo torej pričakovati, da si bo Nato, ki s svojimi članicami strateško obkroža že celotno Jadransko morje, prej ali slej vzel še tistih nekaj deset kilometrov obale, pri tem pa z vključitvijo Črne gore še precej zožil (in popolnoma obkrožil) nestabilni Jugovzhodni Balkan, ki bi lahko ogrožal mir in stabilnost. Neodločna Srbija, predvsem pa zadnje čase vse bolj eksplozivni Bosna in Hercegovina ter zlasti Makedonija bodo tako v »žepu«, obdanem s samimi »varnimi« članicami Nata, ruski vpliv pa blokiran.
»Mala Ukrajina«?
Varnostnopolitično naj bi bil torej vstop Črne gore v Nato za Zahod v vseh pogledih videti kot povsem relevantna poteza, ki jo je bilo od zavezništva mogoče pričakovati. Gledano zgolj politično pa je zelo nevarna tempirana bomba. Nekateri govorijo celo o »mali balkanski Ukrajini«. In to ne le zaradi povsem jasnih ruskih opozoril ob novici iz Bruslja, da takih širitev Nata ne namerava več tolerirati, ampak tudi zaradi neverjetne podobnosti političnih razmer v eni najmanjših evropskih držav s komaj 620.000 prebivalci, s tistimi v veliki Ukrajini. Tudi v Črni gori, kjer je le dobra polovica prebivalcev Črnogorcev, najmanj 30 odstotkov pa Srbov, so prepiri o vstopu v Nato med že od Njegoša prorusko čutečimi »Slovani« na dnevnem redu. Dokaj po ukrajinsko jih potencira še neučinkovit boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, ki ga zelo po svoje vodi klan premiera Mila Đukanovića, ki je praktično na oblasti vse od leta 1991, in ki mu mnogi očitajo mafijske ali celo po ukrajinsko oligarhične metode. Po novem »odrezana« Putinova Rusija bi to zagotovo znala izkoristiti in iz odločitve, ki naj bi stabilizirala jugozahodni Balkan, sredi Evrope narediti še eno žarišče nestabilnosti.
Rdeči karton Putinu
Še bolj nevarno pa je, ker so zunanji ministri Nata tako s svojo odločitvijo o turški sestrelitvi ruskega lovca kot z napovedano vključitvijo Črne gore Putinu dali vedeti, da ga pri reševanju svetovnih problemov ne potrebujejo in da je bila tista njegova vrnitev na svetovni oder, ki mu je uspela z vojaškim naskokom na Sirijo, zgolj kratkotrajna epizoda. Politiku, ki je bil zato, da bi ohranil svoj ego in imidž Rusije kot svetovne sile, pripravljen začeti dve vojni (gruzinsko in ukrajinsko), za povrhu pa se spustiti še v tvegano sirsko vojaško avanturo, ni najbolj pametno na tako nediplomatski način zapirati vrat pred nosom. Toliko manj, ker svet brez Rusije ne more rešiti vse bolj kompleksnih problemov, ker nekdanje jedrske supersile s širitvijo Nata ni pametno v nedogled stiskati v kot, in ker ima velika Rusija tudi na Bližnjem vzhodu še vedno toliko svojih zaveznikov, da Zahodu v marsičem lahko krepko pokvari igro.
Na to, da Rusija ne misli kar tako stopiti čez črnogorski vstop v Nato, kažejo tudi prvi ostri odmevi Kremlja. Putinov tiskovni predstavnik je takoj po Natovi odločitvi povedal, da bo vsakršna nadaljnja širitev zveze sprožila ustrezne varnostne ukrepe za zaščito ruskih interesov, iz obrambnega odbora zgornjega doma parlamenta pa je prišlo opozorilo, da bo Rusija v tem primeru takoj ustavila vse, tudi vojaške skupne projekte. Vabilo Črni gori ima namreč, kot so se ostro odzvali v ruskem zunanjem ministrstvu, »resnični potencial, ki vodi v popolno konfrontacijo«.
