Po vrhu EU: premirje v bitki za moč in denar

Države članice pri odločanju o vseh najpomembnejših vprašanjih nočejo izpustiti vajeti iz rok.

Objavljeno
25. februar 2018 21.36
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Evropska politika postane najbolj napeta, kadar se odloča o denarju in kadar se akterji spopadajo za moč. Na neuradnem vrhu Unije je bilo doseženo vsaj nekakšno premirje v bitkah o proračunu in kadrih.

Odločanje o prihodnjih funkcijah je veljalo kot tema za bruseljski »mehurček«, a v prerekanju o sistemu izbire naslednjega predsednika evropske komisije se zrcali bitka med različnimi vizijami EU in političnimi skupinami. V Uniji so države članice še vedno gospodarice pogodb in vir financiranja proračuna EU. Zato se nočejo odreči neposrednemu vplivu na izbor kadrov na najvplivnejše položaje. Če bi pri izbiri predsednika evropske komisije stoodstotno obveljal sistem spitzenkandidatov političnih družin na evropskih volitvah, bi vplivni voditelji članic imeli zvezane roke.

Mogoči zaplet

Tako so na vrhu izbrali nekakšno kompromisno formulo. Skladno z njo priznavajo političnim družinam, da tekmujejo s svojimi spitzenkandidati. Kljub temu so evropskemu parlamentu kot najodločnejšemu zagovorniku tega sistema sporočili, da vodilnemu kandidatu zmagovite skupine po naslednjih volitvah ne bo mogoče jamčiti položaja. Na njem je od leta 2014 Jean-Claude Juncker. Niti v njegovem primeru države članice niso bile navdušene nad izborom, a so na koncu s stisnjenimi zobmi – proti sta bila le Britanec David Cameron in Madžar Viktor Orbán – podprli Junckerja.

Pred prihodnjimi evropskimi volitvami bo treba razjasniti še kar nekaj stvari, da se na koncu ne bi zgodil velik medinstitucionalni zaplet, če bi voditelji izbrali nekoga, ki ne bi bil zmagoviti spitzenkandidat in ga evropski parlament ne bi hotel potrditi. Veliko bo odvisno predvsem od francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki s svojo stranko še ni v nobeni strankarski družini in očitno noče biti ujetniki sistema, kakršen je bil izsiljen pred zadnjimi volitvami. Slovenija je v skupini držav, ki imajo največ pomislekov o logiki spitzenkandidatov.

Druga fronta

Tudi pri drugi temi, prihodnjem proračunu EU, fronte ostajajo odprte in prava bitka se bo začela šele v prihodnjih mesecih. Najprej mora pristojni komisar Günther Oettinger 2. maja predstaviti svoj predlog. Glede na razprave je jasno, da bo več denarja namenjenega za obrambo, migracije, nadzor zunanje meje, varnost, raziskave, izobraževanje. Vsaj načeloma si želijo, da bi jim uspelo spraviti proračun pod streho do evropskih volitev maja 2019, a takšen scenarij ne velja za realističen. Pogajanja o veljavnem proračunskem okviru 2014–2020 so trajala kar 29 mesecev.

Za zdaj pripravljenosti na odrekanje ni: manj razvite želijo obdržati svoj kos pogače, krčenje kmetijskih subvencij je zmeraj politično kočljivo, neto plačnice bi raje zatiskale pas kot v Bruselj nakazovale več. Veliko se razpravlja o lastnih virih EU za evropski proračun, veliko je idej o njegovem napajanju. Kljub temu ni zadostne naklonjenosti nobenemu od številnih predlogov, ki so v obtoku. Proračun bi lahko polnili z uvedbo davka na plastiko, finančne transakcije, digitalne storitve ... Zagovornice varčevanja trdijo, da bi novi viri namesto nujne reforme proračuna le utrdili status quo.

Večje novosti ali ukrepe, ki bi kogarkoli prizadeli, je težko vpeljati, ker se o proračunu odloča s soglasjem in ker mora rešitev potrditi še evropski parlament. »To je velika ovira in ustvarja močno nagnjenost k ohranjanju statusa quo,« je v analizi vrha zapisal vodja evropskega političnega centra Fabian Zuleeg. Posegi v strukturo proračun utegne še okrepiti delitve med vzhodnim in zahodnim delom Unije. Pričakovani rezi na področju kmetijstva in kohezijske politike utegnejo najbolj prizadeti najrevnejše regije.