Tiskane izdaje
Ljubljana – Kmalu potem, ko se je na socialnih omrežjih razširila fotografija trupelca triletnega Alana Kurdija na turški obali in ko so zgodbo povzele vse vodilne medijske hiše, so se politične elite držav EU znašle pod velikanskim pritiskom javnosti. Ni se zgodilo prvič, da fotografije s tragično zgodbo spreminjajo potek dogodkov.
Fotografija triletnega sirskega begunca Alana Kurdija, ki ga je Egejsko morje naplavilo na turško obalo, je pretresla evropsko in svetovno javnost. V vseh svetovnih medijih so bila uredništva pred veliko dilemo, ali objaviti fotografijo mladoletnika, ker bi s tem kršili etične standarde novinarstva. Večina je fotografijo kljub vsemu objavila in s tem povzročila buren odziv javnosti, ki je začela pritiskati na svoje vlade, da je treba v sirski begunski drami odločneje ukrepati. Učinek objavljenih fotografij na javno mnenje in odziv politike so zaznali v številnih evropskih medijih, predvsem pa v Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji.
Do takrat trda stališča večine vlad držav članic EU do sprejema sirskih beguncev so se po objavljeni fotografiji Alana Kurdija začela mehčati. Britanski premier David Cameron je danes pod pritiskom javnosti naznanil, da je njegova država pripravljena ponuditi zatočišče več tisoč beguncem iz Sirije. Podobno se je zgodilo v Franciji, kjer so pred meseci odločno nasprotovali sistemu kvot, ki ga je predlagala evropska komisija, francoski mediji pa zdaj poročajo, da se je ob tem vprašanju zgodil popoln zasuk. Tudi v Sloveniji se je očitno spremenila retorika, saj je Slovenija do zdaj vztrajala, da je pripravljena sprejeti nekaj sto beguncev. Zunanji minister Karl Erjavec pa je danes izjavil, da za Slovenijo ne bi smela biti nobena težava sprejeti okoli 2000 beguncev.
Fotografija kot orodje pritiska
Trditev, da fotografija ne spreminja sveta, je po besedah fotoreporterke Mance Juvan krivična do žanra dokumentarne fotografije. Tudi na podobe zadnje begunske krize so se ljudje čustveno odzvali prav zaradi fotografij. Lahko bi rekli, da so jih celo prebudile.
»Take fotografije nagonsko nagovorijo gledalce. Začutijo jih. Ne pojasnijo, kaj se dogaja, niti kako se bo to rešilo, ampak kljub temu jih prizadenejo. V glavi se jim potem morda zgodi neki preskok. To pa ne pomeni, da lahko napovemo, ali bomo v teh fotografijah dokončno začutili stisko beguncev. Bomo v njih uzrli svoje sinove in hčere ter zato ponudili stanovanja beguncem? Odločitev vsakega posameznika je, kaj je pripravljen narediti, če sploh kaj. Ampak kot je že Primo Levi trdil, da mora obstajati terorizem pogleda, pri teh dogodkih tudi sama menim enako. Kaj bi se zgodilo, če na nürnberškem procesu ne bi bilo fotografij, ki so bile del dokaznega gradiva? Brez dokumentov, ki bodo v prihodnosti služili kot dokazno gradivo v postopkih zaradi zločinov proti človeštvu, ne bomo imeli v rokah ničesar,« meni fotoreporterka Manca Juvan, avtorica fotomonografije o Afganistanu.
Kaj pa nevidni
Fotografi se zavedajo, da je treba ščititi zasebnost tistih, ki jih fotografirajo. A predvsem tisti na terenu, ki nimajo osebnega stika z ljudmi, tega v nekem trenutku niti ne morejo vzpostaviti, se morajo odločiti, ali bodo pritisnili na sprožilec in kaj bodo posneli. »Pri sebi razmislijo, zakaj je pomembno, da nekaj fotografirajo. Isti proces potem naredijo še uredniki, ki odločajo o objavi. Namen fotografije, sploh novinarske, časopisne, je, da komunicira s čim širšim krogom bralcev.«
Predsednica Novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja pa pravi: »Znamenita fotografija deklice, ki si trga goreča oblačila po napadu njene vasi z napalmom, je pretresla svet in morda preprečila številne druge tragedije. Toda, ali je to deklico kdo vprašal, če si želi postati pretresljivi simbol protivojnih protestov? Še težja postane ta dilema, ko gre za tragično preminulega otroka, ki je postal vest za naslovnico samo zato, ker je njegovo trupelce obležalo na obali, postalo opazno, fotografljivo. Kaj pa vsi tisti trpeči, ki jih nismo videli na fotografijah, bolj ali manj diskretnih? Zakaj nas ti ne bolijo enako? To je ključno vprašanje. Prilagajanje standardov spoštovanja mrtvih koristim objave ga ne bo rešilo.«
Razčlovečenje kot opozorilo in obupan klic na pomoč
Ob objavi pretresljivih posnetkov utopljenega triletnega dečka Alana se je doma in po svetu, predvsem pa na spletnih omrežjih razplamtela razprava, ali in kdaj je upravičeno objavljati posnetke mrtvih otrok.
Svet se je razdelil na tiste, ki menijo, da jih mediji ne smejo objavljati, ker je treba spoštovati dostojanstvo umrlih, in tiste, ki trdijo, da so nujne, saj spreminjajo naše dojemanje sveta. Takšne fotografije pretresejo in zbudijo, predvsem pa spodbudijo odzive in celo politične spremembe. Obenem pa, če grozot ne vidimo, še ne pomeni, da se niso zgodile.
Primo Levi, italijanski pisatelj judovskega rodu, ki je preživel holokavst, je pisal o terorizmu pogleda. »Nihče noče videti, nihče noče slišati. Prisiliti jih moramo, da vidijo. Obstajati mora terorizem pogleda.«
Fotografij utopljenega dečka je veliko. Mediji so večinoma objavili tisto, na kateri ga turški policist na rokah odnaša z morske obale. Toda obstaja tudi posnetek, ko z obrazom navzdol leži v pesku. Katero fotografijo objaviti? Je sploh kdaj to upravičeno narediti? Je v imenu višjega cilja, senzibiliziranja javnosti, dovoljeno poseči v temeljno dostojanstvo človeškega bitja po smrti? Ali pri tem gre za mrhovinarstvo in razčlovečenje ali pa za opozorilo in obupan klic k humanosti? V normalnih razmerah bi bila objava teh fotografij neetična. A razmere že dolgo niso normalne.
***
Uroš Hočevar:
Fotografije dečka moramo obravnavati v kontekstu fotografije Nicka Uta iz leta 1972, na kateri vietnamska deklica Kim Phuc beži po napadu z napalmom. Ko so mediji objavili podobo, ki je pokvarila marsikateri zajtrk v Združenih državah, se je javno mnenje zelo hitro obrnilo proti vietnamski vojni. Do takrat je bilo kljub številnim pretresljivim podobam še vedno neenotno. Eddie Adams je, denimo, pulitzerja za fotografijo eksekucije v Sajgonu prejel že leta 1967, vendar tako temeljitega premika takrat ni bilo, ker javnost še ni bila pripravljena na preobrat.
Podobno se zdaj že več kot desetletje dogaja migrantska drama. S podobami je bilo izstreljenih nešteto slepih nabojev, ki so »kričali, ranili pa ne«. To se dogaja njim, ne nam. To so ljudje iz sveta, ki je onkraj našega prvega, digitaliziranega.
Podobe smo zlahka prebavljali ali pa jih sploh ne več videli ... Potem pa strel v čelo. V pravem trenutku. Mrtvi deček na obali, fotografija, ki je tako rekoč digitalni citat, v katerem ni prostora za razmislek, ni prostora za lastno zgodbo, ki jo po Derridaju dolgujemo samim sebi. V medijih pa - z vso uredniško odgovornostjo - večinoma tista druga s policistom.
Objava je očitno dosegla namen. Udobno zleknjena narcisoidno-digitalna družba je očitno pripravljena na spremembo in sprejem migrantov od tam onkraj, in spet smo »tukaj in zdaj« – podoba otroka, trupla ...
Boštjan Videmšek:
Fotografija ubogega kurdskega dečka, ki ga je v embrionalnem krču naplavilo na plaži Ali Hoca pri Bodrumu, je nemudoma postala medmrežna senzacija.
Strahotna podoba dečka, ki resnično simbolizira evropsko (proti)begunsko in (proti)priseljensko politiko ter jedro sirske vojne, že več dni dobesedno skače iz računalniških zaslonov. Kot digitalni citat je postala »ultimativni klik« in uspešnica družabnih omrežij. Vrstijo se podobe, obdelave, artistični presežki, kratki filmčki, ilustracije. A večina brez kakršnega koli konteksta in brez kakršnega koli dostojanstva. Na pogon ega, in ne sočutja. Na pogon samoljubja, zataknjenega v območju udobja digitalnega sveta, v katerem si je odpustek zaradi pasivnosti (= krivda) mogoče kupiti že z enim samim klikom. Eno samo objavo. Eno samo digitalno solzo.
Res je, takšne podobe po drugi strani lahko vplivajo na (za)vest. Dajo misliti. Morda - in to je edino, kar šteje - vodijo v dejanja; lahko prodrejo celo do nosilcev moči.
Toda odločitev o objavi takšne fotografije v medijih je - tudi zaradi številnih nepreverjenih in velikokrat lažnih digitalnih podob - odgovornost urednikov in stvar novinarske etike, ne pa posameznikov in njihovih profilov na facebooku.
Tragedija ne potrebuje oglaševanja in digitalnih solz. Tragedija potrebuje neposredno akcijo.
Manca Juvan Hessabi:
Vsako takšno objavo je treba pretehtati, a treba jo je pogledati tudi v daljšem obdobju. Fotograf na kraju dogodka nima priložnosti, da bi za dovoljenje vprašal starše ali svojce žrtev, razen ko fotografira intimno zgodbo, v kateri so mu svojci že s tem, da so ga spustili v svoj krog, dali dovoljenje za fotografiranje.
Ne maram vojne pornografije in sem previdna pri zelo grafičnem prikazovanju žrtev, a kljub temu mislim, da se v uglednih medijih dogaja prevelika cenzura in podob trpljenja, zaradi katere se krepi občutek, da živimo v nekem umetnem svetu, kjer je vse lepo in prav. Na spletnih omrežjih so fotografije doživele velik odziv. Kakšen bo njihov vpliv, bomo še videli. Ampak samo masa ljudi lahko sproži neki političen premik.
Predvsem časopisni uredniki so dolžni prikazovati takšne fotografije, ker imajo njihovi mediji še vedno velik doseg in vpliv. Facebook je socialna platforma, na kateri je veliko ljudi, vendar niso vsi enako prisotni. Eni vidijo več, drugi manj. Časopise pa naročniki domov dobijo vsak dan. Ni treba, da je njihova politika to, da servirajo podobe ugodja, ki spadajo k jutranji kavi. Tudi besedilno bi morali časopisi izobraževati in kdaj tudi pretresti. Pri nas pa se v daljšem obdobju vidi, da tega ni.
Seveda pa ni pravilnega odziva na emotivno fotografijo trpljenja in groze. Problem je, ker je tudi kot gledalec najlaže biti v območju udobja.
Ervin Hladnik Milharčič:
Objaviti fotografijo je bilo prav, etično in popolnoma skladno z razumevanjem žurnalizma kot javnega servisa državljanov, ki hočejo vedeti, kaj se dogaja na ozemlju Evropske unije.
Nemoralno bi bilo fotografijo skriti ali ignorirati. Utopljeni deček na plaži je slika našega sveta. To je rezultat vojne, v kateri Evropa sodeluje kot razdiralna sila.
Vojna je grda in umazana in ima uničujoče učinke na človeška telesa. Kaj bi radi? Lepe fotografije največjega evropskega zločina po Srebrenici? Estetiziranje nasilja je privilegij fašizma.
Neetično in proti vsem normam civiliziranega obnašanja je objavljanje fotografij politikov, ki proti prosilcem za status pod mednarodno zaščito uporabljajo sovražni govor, hipokrizijo in birokratski hlad.
Jure Eržen:
V tem primeru zagovarjam objavo obeh fotografij, tudi tiste, na kateri fant leži na pesku. Toda takšne podobe je treba objaviti z občutkom. Umestiti jih je treba v kontekst dogajanja in povedati, zakaj se dogaja, kar se.
Podoba je mnoge zelo pretresla. Sprašujem se, zakaj. Je res mogoče, da celo danes ena fotografija še vedno lahko spremeni svet? Tragedije migrantov, ki poskušajo čez Sredozemlje vstopiti v Evropo, spremljamo že dobro desetletje. Očitno se drugače odzovemo na velike številke mrtvih kot na podobo fanta z imenom in priimkom.
Vprašanje pa je, katero fotografijo objaviti. Uredniki pogosto lahko izbirajo med zelo krvavimi posnetki in takšnimi, ki so v svojem načinu posredovanja sporočila, v svoji kreativnosti in ideji bolj subtilni. Ne vidim razloga, zakaj bi časopis objavil posnetek, ki gledalce šokira, če ne zato, da si zviša naklado.
Poznamo fotografije vojn in naravnih nesreč, ki zmagujejo na najuglednejšem fotoreporterskem natečaju World Press Photo. Zelo daleč so od neposrednega prikazovanja krvavih podob. Sporočilnost je tista, ki jim daje vrednost. Pri fotografiji je vedno ključno to, kaj sporoča, kaj je njen pomen, ne pa to, kaj konkretno prikazuje.
Ranka Ivelja:
Slavenka Drakulić se je v 90. letih na svoj značilni način lotila dileme, ki zadeva objavo fotografij posmrtnih ostankov. Zgodba je šla nekako takole: ko je prišla domov s tržnice, je solato, zavito v časopisni papir, položila na mizo, papir se je odvil in oko se ji je ustavilo na fotografiji. Na njej so kure kljuvale razsute možgane žrtve, ki jo je raztreščila granata. Kdaj smo tako otrdeli, da solato zavijamo v človeške možgane, kdaj smo svojo občutljivost in spoštovanje dostojanstva mrtvih utopili v poplavi srhljivih fotografij, se je vprašala. Kajti ni je groze, na katero se ne bi mogli navaditi in jo perceptirati kot normalno. Tu se lahko vprašamo podobno: so kolone izmučenih ljudi postale premalo, da bi učinkovito poskrbeli zanje? Nas šele fotografija trupelca otroka vrže s tečajev sprijaznjenosti? In kaj bomo objavili v prihodnje? Umirajočega otroka? Molk je včasih res zlato.
Z dilemo, ali je dopustno objavljati fotografije in posnetke trupel, smo se na Novinarskem častnem razsodišču temeljito ukvarjali in v javni izjavi zapisali, da je »objava posnetkov trupel, posmrtnih ostankov in obdukcijskih zapisnikov neetična. Upravičiti jo je mogoče le v izjemnih primerih.« Nasprotja med informativno in etično razsežnostjo fotografije ni mogoče rešiti drugače kot v vsakem primeru posebej. In še takrat je na smrt težko.
