Pogajanja za mnoge niso spremenila ničesar

Tudi če evropski voditelji pristanejo na vse britanske zahteve, to ne bo prepričalo večine zagovornikov izstopa iz EU, da se je s pogajanji kar koli v resnici spremenilo. V njihovih glavah je odločitev že zdavnaj padla. Končni dogovor, po vsej verjetnosti daleč od tistega, kar je pred tremi leti obljubljal Cameron, bo le še utrdil njihova stališča.

Britanski premier bo ta teden, če bo vse šlo po načrtih, dobil svoj dogovor, na podlagi katerega bo volivcem predlagal, naj na prihajajočem referendumu glasujejo za obstanek države v Evropski uniji. Pogajanja bodo trajala vse do zadnje minute, zatrjujejo v Londonu, in s tem dvigujejo temperaturo na obeh straneh Rokavskega preliva. Prepričevanje evropskih partnerjev se je izkazalo za dolgotrajen proces, rezultati katerega še niso popolnoma jasni. Toda resnična bitka za interpretacijo predlaganih rešitev bo potekala na Otoku. Cameron mora poskrbeti, da domača javnost, vse bolj nezaupljiva do Evrope, v dogovoru vidi rešitev, ki odnos z EU postavlja na novo raven. Upoštevajoč vse večjo britansko odklonilnost do Bruslja, izziv ne bi mogel biti večji.

Večina Britancev, kažejo javnomnenjske raziskave, ne verjame, da bo premieru na koncu uspelo skleniti zadovoljiv kompromis. Razmerje podpornikov in nasprotnikov izstopa države iz EU medtem ostaja bolj ali manj izenačeno. Več kot štirideset odstotkov vprašanih pravi, da se utegne do referenduma še premisliti in svoj glas nameniti nasprotni strani. Kako se bodo razmerja porazdelila v prihodnjih tednih in mesecih, je nemogoče z gotovostjo napovedati. Toda dejstvo je, da glas britanskih evroskeptikov, s tem ko se razprava z evropske umika na nacionalno raven, postaja čedalje bolj definiran.

Prelomljene obljube

Britanski mediji so si enotni, da Davidu Cameronu med pogajanji ni uspelo uresničiti tistega, kar je obljubil pred tremi leti. Spomnimo, premierov osnovni načrt je predvideval temeljito preoblikovanje odnosov med Združenim kraljestvom in EU. Cameron, takrat še vodja koalicijske vlade, je leta 2013 zagotovil, da bo v primeru zmage na volitvah zmanjšal priseljevanje v državo na bolj znosno raven.

Načrt, ki ga je predstavil po zmagi na lanskih volitvah, je temeljil na krčenju socialnih pravic, predvsem izplačil dodatkov, do katerih bi bili migranti upravičeni šele po štirih letih bivanja v Združenem kraljestvu. V evroskeptičnem taboru so premierove obljube in pogajalsko izhodišče označili za minimum tistega, kar so pripravljeni sprejeti. Tako je bilo marsikomu že na samem začetku jasno, da ne bodo zadovoljni z ničemer, kar bo Cameron uspel izpogajati v Bruslju.

Za zdaj je videti, kot da dogajanje v Bruslju in Cameronova diplomatska ofenziva ne bosta bistveno premešala kart oziroma prepričala znatnega števila volilcev, da je Britanija v pogajanjih z EU dobila tisto, kar je iskala. Premier, namigujejo člani njegovega kabineta, utegne v zadnjem trenutku na mizo postaviti nekaj nepričakovanega, nekaj, kar upa, da bo prevesilo tehtnico na njegovo stran. Volivcem mora pokazati, da je njegov poskus reforme obrodil sadove in da ni, kot mu očitajo nasprotniki, le omiljena različica prvotnih zahtev. V nasprotnem primeru, svarijo komentatorji, ga utegnejo čakati težave.

Sreča z nasprotniki

Britanski predlogi o zamrznitvi nekaterih socialnih pravic migrantom iz drugih članic EU po mnenju strokovnjakov in komentatorjev ne bodo ublažili pritiska migracij, v nobenem primeru pa država ne bo dobila nazaj suverenosti nad svojimi mejami, kot to zahteva vse večje število Otočanov. London bo pri določanju zgornje meje ljudi, ki na leto migrirajo v Združeno kraljestvo, še vedno odvisen od Bruslja; tako imenovana krizna zavora bo lahko uporabljena le v izrednih primerih, njeno aktivacijo pa bo morala odobriti večina ostalih članic EU. Zagovorniki izstopa Britanije iz EU bi si v tem pogledu težko zaželeli boljši uvod v referendumsko kampanjo. Vprašanje je le, ali bodo znali izkoristiti premierov neuspeh.

Cameron je do sedaj imel neverjetno srečo s svojimi nasprotniki. Evroskeptični tabor ni znal izkoristiti razmer v Evropi in jih obrniti v svoj prid. Namesto tega ostaja razdeljen na več nepovezanih skupin, ločenih po strankarskih linijah. Največjo in najvplivnejšo podpirajo predvsem evroskeptični člani konservativne stranke. Manjši dve sta sestavljeni iz privržencev evrofobične stranke britanske neodvisnosti (UKIP). Tisto, kar jim manjka, je predvsem povezovalen člen v obliki močne, kredibilne avtoritete. Konec pogajanj bi moral prinesti odgovor tudi na to dilemo.