Pogled francoskih socialistov nazaj, na prehojeno pot, ni najlepši

Leto 2017 je čedalje bliže, francoska politika se je že začela vesti predvolilno. Tako na desnici kakor tudi na levici, kjer je prihodnje leto pričakovati predsedniške predvolitve, se zdi napetosti veliko, medtem ko na skrajni desnici napovedujejo, da bodo pošteno mešali štrene. Francoski politiki te dni veliko stikajo glave.

Prav zdaj se na tridnevnem 77. strankarskem kongresu v Poitiersu družijo socialisti. Na njem bodo, med drugim, izbrali 204-članski nacionalni svet, ki je nekakšen »parlament« Socialistične stranke. Srečanje je priložnost, da domislijo, kako bi lahko dobili volitve 2017. Pred dnevi je kongres sklenila prav tako desnosredinska Zveza za ljudsko gibanje, po novem imenovana Republikanci.

Veliko razdrobljenosti

Med temami, ki se jih vladajoči socialisti lotevajo dve leti pred zaključkom Hollandovega predsedniškega mandata, so Evropa, tudi evropska ekonomska politika in z njo povezana vprašanja Francije. V ospredju govorov so reforme, ki jih sprejemajo, in vprašanja, kako spet spodbuditi (razočarane) člane k živi politiki: ni nepomembno, da so še leta 2012 prešteli 170.000 aktivnih članov, zdaj pa jih je smo še 131.000. Na kongresu se bo tudi dobro pokazalo, kakšna so razmerja med posameznimi skupinami znotraj stranke, kakšni so ob Françoisu Hollandu in Manuelu Vallsu položaji močnih imen, kot so Jean-Christophe Cambadélis – za vodjo socialistične stranke je bil vnovič izvoljen pred dnevi s kar 70-odstotno podporo članov –, Martine Aubry, Ségolène Royal, Arnaud Montebourg, Benoît Hamon, Pierre Moscovici ... Ne bodo se mogli izogniti niti pogledom nazaj – in kar je videti, ni najlepše: socialisti so, od kar so na oblasti od leta 2012, doživeli poraz kar na štirih volitvah: evropskih, občinskih, senatorskih in departmanjskih, pa tudi Francija, vodenje katere so jim zaupali volivci, še zdaleč ni v spodbudni ekonomsko-socialni kondiciji. Znano je, kako kritiki iz stranke, tako imenovani ”frondeurs”, opozarjajo, da se je prvi dvojec v državi Hollande-Valls ekonomsko preveč zapisal ideologiji liberalizma. Predsedniku vlade že dolgo očitajo, da se kot »veliki moderni reformator«, kakršen se želi zapisati v politično zgodovino Francije, namenoma izogiba izrazu »socialist« in da se preveč odmika od levičarskih nazorov in socialne države. V svoj bran je že večkrat poudaril, kako ne želi, da bi bila francoska levica »nazadnjaška«, ampak si prizadeva za »naprednost in učinkovitost«. Da bo v prvi vrsti nujno »povezovanje«, zadnje dneve poudarja prvi sekretar Jean-Christophe Cambadélis, ki je pred nedavnim – v luči predsedniških in parlamentarnih volitev 2017 – k osnovanju nekakšne skupne »ljudske alianse« pozval še druge stranke na levi strani politične lestvice.

Morebitni dvojci

In kako na francosko politično ogrevanje gledajo Francozi? Raziskava Ifopa za Paris-Match je pokazala, da bi si za prvi stol v državi samo 29 odstotkov Francozov želelo končnega dvoboja med Hollandom in Sarkozyjem (ta se tačas veliko ukvarja z medijsko zelo privlačnim vprašanjem islama). Precej več, 47 odstotkov, bi jih raje videlo, da bi se v drugem krogu pomerila Manuel Valls in nekdanji premier Alain Juppé oziroma François Hollande in Alain Juppé (45 odstotkov). Da bi François Hollande lahko dobil vnovični mandat, bo moral, kakor niso zadovoljni številni Francozi, poskrbeti za boljšo socialno-ekonomsko sliko: brezposelnost je še vedno nerešeno vprašanje, predsednikova obljuba, da bo ustavil trend, pa je bila velika. Za zdaj je ni izpolnil. Celo drugače, aprila je brezposelnost spet narasla. Uradna statistika govori, da je brez vsakršnega dela 3,54 milijona Francozov, kar je novi rekord. Skrb zbujajoče je, da se še naprej veča število brezposelnih mladih in starejših ter takih, ki so brez dela že dalj časa. Kar pa zadeva politične ambicije karizmatičnega predsednika vlade Manuela Vallsa: za zdaj kaže lojalnost predsedniku Hollandu in daje vedeti, da ga leto 2017 ne zanima, njegov čas za prvo funkcijo v državi naj bi prišel pozneje. Njegovo da bi lahko bilo leto 2022.