Tiskane izdaje
Barcelona – Identiteta. Katalonsko osamosvojitveno gibanje je hrepenenje po polnem izražanju lastne identitete: prvenstveno temelji na kulturi, jeziku, literaturi ..., tudi zgodovini in občutenju Kataloncev kot enakovrednega naroda. Vladajoči politiki predsednika Arturja Masa in nekaterim civilnodružbenim gibanjem se zdi španski okvir pretesen, zato bi želeli postati – če bo takšna volja ljudi – neodvisna država v Evropi. Motivi so tudi ekonomski in socialni: hoteli bi biti boljša in uspešnejša družba, še bolj odprta in razvita, kot je sedaj.
Razprav na temo osamosvajanja Katalonije ni malo, ne v parlamentu ne po medijih, resda pa jim – kot je na nedavni konferenci, na dan svetega Jurija, zavetnika Katalonije, poudaril predsednik Mas – občasno zmanjka intenzivnosti. »Verjetno prav zato, ker ne smemo organizirati pravega referenduma, na katerem bi lahko odločili o svoji prihodnosti. Če bi imeli to možnost, potem bi nekatere stranke vodile kampanjo za in druge proti, kakor so to počeli na Škotskem. Debate bi bile različne in jasne. Španija pa je drugačna, žal. Da bi ugotovil, kakšno je v resnici stališče Kataloncev do samoodločanja in neodvisnosti, sem moral sklicati predčasne volitve. Volitve niso po definiciji najboljše orodje za to, je pa edino, kar mi je še preostalo, edino zakonito orodje. Le tako bom lahko ugotovil, ali je za neodvisnost večina Kataloncev ali ne ... Naš proces je od vsega začetka demokratičen, miroljuben, civiliziran in zakonit.«
Politični pogledi
Za neodvisnost se v Kataloniji med strankami zavzemajo v vladajači CiU (Convergència i Unió) ter v glavni opozicijski ERC (Esquerra Republicana de Catalunya) in še v CUP (Candidatura d'Unitat Popular). Na predčasnih volitvah 27. septembra ne bodo nastopile skupaj, so pa se sporazumele pri korakih, kako do neodvisnosti. Kot pravi Albert Royo Mariné, generalni sekretar Sveta Katalonije za javno diplomacijo (Diplocat), so k sporazumu pristopila tudi najpomembnejša gibanja civilne družbe: Òmnium Cultural, Assemblea Nacional Catalana, pa tudi združenje občin, ki si prizadevajo za neodvisnost. »Takih je po vsej Kataloniji že več kot osemdeset odstotkov. ... Septembrske volitve bodo v resnici plebiscitarne, neodvisnost bo podpiralo več ločenih list, vsaj tri. Čeprav bodo z ekonomskega in socialnega vidika zagovarjali različna stališča in vsak svoj program, bodo, kar zadeva proces osamosvajanja, enotni, uporabljali bodo celo iste besede.« Nato pa bodo sledili načrtu, po katerem naj bi Katalonija – če bo takšna večinska volja ljudi – neodvisnost dosegla v letu in pol. Vmes bodo ključna pogajanja novega demokratičnega parlamenta z Madridom in predstavljanje katalonskih teženj po Evropi in svetu. »Hkrati bo treba v tem poldrugem letu poskrbeti za vse inštitucije, ki so nujne v novi državi.«
Zavračanje moderne države
Špansko zavračanje raznolikosti in tudi morebitnega federalizma kot moderne državne oblike je, kot pravi Albert Royo, glavni razlog, da so neredki Katalonci, nekdaj federalisti – federalizem zagovarjajo sicer katalonski socialisti – postali independentisti. »Predvsem od leta 2010 je opažati veliko povečanje pri podpori neodvisnosti, s tradicionalnih dvajset odstotkov na sedanjih petdeset.« Delež narašča tudi zato, ker Madrid zdržema odklanja dialog. »Vsako pobudo predsednika Arturja Masa premier Mariano Rajoy odbije, češ da je protiustavna.« Zdaj je, kakor kažejo raziskave javnega mnenja, družba bolj kot ne razdeljena: proti neodvisnosti so, na primer, v novi organizaciji Societat Civil Catalana (SCC), kjer so »celo proti glasovanju«. Razlogi proti so povečini ekonomski, »po nekaterih poročilih se bo BDP na kratki rok znižal, na srednji in dolgi rok pa je mogoče pričakovati precejšnje izboljšanje. Zagotovo naj bi bilo boljše od sedanjega stanja. Zdaj, ko so razmere precej negativne, nimamo možnosti, da bi razvijali svojo lastno politiko: naj gre za socialo, infrastrukturo ...« Poročil strokovnjakov in akademikov o pozitivnih in negativnih plateh morebitne osamosvojitve je, kot še pravi Royo, dovolj, »manjka pa političnih razprav o njih«. »A ker ni bilo soglasja niti o tem, ali bi smeli glasovati ali ne, tudi ni temeljitih razprav pro et contra.«
Zaostrovanje Madrida
Zaradi organiziranja neuradnega glasovanja o politični prihodnosti Katalonije – 9. novembra lani –, še vedno teče sodni postopek proti predsedniku Arturju Masu, pa tudi proti njegovi namestnici Joani Ortega in še ministrici za izobraževanje Irene Rigau. »Mogoče je, da bodo suspendirani, lahko jih čaka leto dni zapora.« V prihodnje je po besedah Alberta Roya pričakovati, da bo osrednja oblast v Madridu še ostrejša, kajti pred vrati so lokalne in v večini avtonomnih skupnosti tudi regionalne volitve (24. maja), kot tudi splošne parlamentarne konec leta. »Vladajoča Ljudska stranka [PP] bo poskušala pritegniti svoje volivce tudi tako, da bo zaostrovala odnos do Barcelone. Na ta način bo nekoliko zakrila težave, ki jih ima zaradi korupcije, in prav tako skrb zbujajoče ekonomske razmere.« Ob PP se odločno proti independentizmu postavljajo v stranki Ciudadanos, ki izvira iz Katalonije, zdaj pa se širi tudi v druge konce Španije. »Nastali so kot reakcija na gibanje za neodvisnost, to je bil glavni vzrok nastanka, ni pa jasno, kam se postavljajo ideološko, ali na levico ali na desnico. Ob lanskih volitvah za evropski parlament so dosegli slab rezultat v Kataloniji, po drugih koncih Španije pa precej boljšega.« Tudi na nedavnih regionalnih volitvah v Andaluziji so se odrezali dobro, zanimive so prav tako napovedi za nacionalne splošne volitve: po javnomnenjskih raziskavah uživajo približno četrtinsko podporo. »Na nek način jih je mogoče primerjati s Podemos, saj so prav tako mlada stranka in brez prave strankarske strukture.« Morda jim bodo volivci verjeli, kajti obeti drugačnih časov so vedno dobrodošli, čeprav ni jasno, kakšne bi bile njihove konkretne poteze. Podobno je tudi program Podemosa, v katerem so prav tako zadržani do katalonskega osamosvojitvenega procesa, »precej ohlapen, še pred letom in pol so bili radikalno levi, zdaj pa se zdi, da postajajo nekako mainstreamovski. Zmeraj manj se imajo za radikalno leve, ampak za stranko, ki je proti establišmentu.«
Ključna bo volja ljudi
Kot je na konferenci, na dan svetega Jurija, poudaril predsednik Artur Mas, bo razplet katalonskega osamosvojitvenega procesa po vseh ovirah, ki jih v imenu ustave nastavlja politični Madrid, odvisen od volje ljudi; kako bodo na septembrskih volitvah, ki bodo plebiscitarne, glasovali Katalonci. Če bodo pritrdili samostojnosti, potem si predsednik obeta, da bodo lahko razvijali in promovirali svoj potencial: socialni, ekonomski, kulturni, akademski, znanstveni ... in prav tako politični. Odpiranja, tudi ekonomskega, navzven na tuje trge je že sedaj izjemno veliko.
Dotlej si ne obetajo vnaprejšnje mednarodne podpore, po svoje je veliko, »ko se kakšna tuja država pokaže kot nevtralna. Že tega smo veseli ..., kajti pritisk španskih inštitucij na tuje vlade in parlamente je precejšen. Jasno delujejo proti katalonskemu političnemu procesu. Če se bo veliko držav odločilo za nevtralnost, bomo hvaležni. Mislim, da je takšna drža tudi najbolj modra, saj nihče ne ve, kaj se bo v prihodnje dogajalo v Kataloniji in Španiji.« In o kakšni Kataloniji sanja Artur Mas? »V mislih imamo države, kot so Danska, Finska ali Avstrija. Primerljivi smo po velikosti, številu prebivalcev, tudi po ekonomski strukturi ... Le da gre njim zdaj bolje kot nam.«
