Tiskane izdaje
Mlad je, a ga to ne ustavlja, da ne bi meril v samo Elizejsko palačo, katere ključe utegne nemara res dobiti po nedeljskem drugem krogu predsedniških volitev. Emmanuel Macron je gotovo pendant nazadnjaštvu in mračnjaštvu, ki ga na nasprotnem bregu uteleša tekmica Marine Le Pen, vendar mu nalepka liberalizem, pa naj bo mehki ali trdi, nujno ne koristi, vsaj pri številnih razočaranih Francozih ne.
Kakor gre številnim tudi v nos, da predvolilno obljublja novosti, zaradi političnih botrov v svoji bližini pa ni mogoče pričakovati kaj bistveno drugega kot nadaljevanje starega, že videnega.
»Za« Macrona je večinoma
»Izvolitev Le Penove bi pomenila konec pravne države,« je sedemnajst pariških odvetnikov zapisalo v pozivu, ki ga je proti pogubnemu programu skrajne desnice podpisalo že približno tisoč njihovih kolegov. »Naša republika temelji na vrednotah, kot so pravičnost, enakost, varnost, bratstvo, pluralizem mnenj in spoštovanje verovanj. Marine Le Pen gotovo hoče vse te vrednote postaviti na glavo v dobro avtoritarizma, ksenofobije, zapiranja vase, korporativizma in sovraštva do drugega. Naša naloga je, da preprečimo vzpon Nacionalne fronte, da volimo Emmanuela Macrona in pozivamo h glasovanju zanj.«
Macron se, seveda, zaveda, da vsi glasovi, ki jih utegne dobiti v drugem krogu, ne bodo izraz naklonjenosti njemu oziroma njegovemu programu, ampak bodo številni volivci obkrožili njegovo ime, ker nočejo, da bi se vzpela skrajna desničarka. A zato nikakor ne namerava umakniti napovedanih reform, kar od njega — na trgu dela, denimo — pričakuje, radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon. Svoj politični program da bo zagovarjal tudi v prihodnje in kakor si je določil, bíl se bo za republiko in svobodno demokracijo, Francijo bo postavil na novo. Kako?
Mehki ali trdi liberalizem
Ekonomsko bo Emmanuel Macron, kot analizirajo v Libérationu, sledil »mehki« liberalni poti, ki jo je začrtal že kot Hollandov minister za ekonomijo. Mogoče je pričakovati določene davčne popravke za podjetja (nižji davek na dobiček, davčna razbremenitev nadur … ), revnejše sloje bi razbremenil nepremičninskega davka, zanje znižal določene prispevke, kar pomeni, da bi jim ostalo več od plače, obljublja tudi kazni v primeru zlorab, povezanih s pogodbami za določen čas.
Še posebno veliko upanja, in ne le v Franciji, ampak tudi na tujem, vzbuja s svojim videnjem Evrope. Evropska unija je zanj prava pot, potrebuje le nov zagon, zato jo je treba okrepiti — po državah članicah naj bi organizirali državljanske konvencije, na katerih bi premislili evropski projekt — zato na njegovih zborovanjih vedno plapolajo tudi evropske modre zastave z zlatorumenimi zvezdicami. Frexit zanj nikakor ni rešitev, gotovo dobro pravilo pa je, kot poudarja, zahteva, da javnofinančni primanjkljaj posamezne države članice ne sme presegati treh odstotkov BDP. V evropskih okvirih bi si še močno prizadeval za kmete, za evropski obrambni sklad ter »za osnovanje položaja ministra za ekonomijo in finance na območju evra, ki bi bil odgovoren za proračun evrskega območja, pod prste pa bi mu gledal parlament prav tako evrskega območja, v katerem bi sedeli poslanci držav članic«. Že večkrat je poudaril, da verjame v schengen, »okrepljeni schengen«, zavzel bi se tudi za to, da bi zunanje meje Evrope varovalo dodatnih 5000 evropskih policistov.
Med napovedanimi ukrepi so, seveda, tudi taki, ki vznemirjajo neredke v Franciji, denimo, ukinitev 120.000 delovnih mest funkcionarjev in predvsem 60-milijardni prihranek pri javni porabi v petih letih mandata. Napovedi nista všečni, saj spominjata na varčevalni besednjak o vitkosti … Pod Macronom kot predsednikom je mogoče pričakovati tudi več poenotenja. Ukinil bi, denimo, posebne pokojninske režime, podporo za brezposelnost pa bo izgubil vsakdo, ki bo zavrnil dve ponudbi za službo.
Spremembe à la Macron prav tako pričakujejo na institucionalnih ravneh, kjer naj bi po vsem aferaškem zapletanju skrajne desničarke Marine Le Pen in republikanca Françoisa Fillona poskrbel za transparentno in moralno nesporno delovanje političnih predstavnikov. Kdor bi imel odprt sodni dosje, na volitvah ne bi smel kandidirati, število poslanskih mandatov bi omejili na največ tri zapored, prav tako bi zmanjšali število parlamentarcev (za tretjino) … Poslanci ne bi več smeli imenovati družinskih članov za svoje asistente, prav tako tudi ne več sočasno opravljati svetovalnih storitev. Vodja gibanja En Marche! verjame, da je treba nasploh pospešiti procedure v parlamentu …, kar pa zadeva varnost: obljublja 15.000 novih mest v prenatrpanih francoskih zaporih, 10.000 dodatnih policistov in orožnikov ter obrambni proračun v višini dveh odstotkov BDP.
Grajanje botrov
Medtem ko se je leta 2002 – ko se je v prvem krogu predsedniških volitev ob Jacquesu Chiracu uspelo v drugi krog prebiti Jean-Marie Le Penu – intelektualna Francija složno ubrala proti skrajnemu nacionalistu, je tokrat nekoliko drugače. V petnajstih letih je Nacionalna fronta pod novo voditeljico Marine Le Pen spodila nemalo starih demonov, Francozi, ki jim tudi ni več s cvetjem postlano, so se v krizah tudi bolj nacionalistično sprostili.
Filozof in esejist Michel Onfray, denimo, je bil pred dnevi zato precej strupen, ko je javno izrazil svojo zgroženost nad izbiro kandidatov v drugem krogu: tako Le Penovo kot Macrona je označil za fikciji, lažnivca, za demagoški lutki ter se ostro obregnil ob Macronove botre. Po njegovih besedah so tokrat v resnici zmagali Bernard-Henri Lévy, Pierre Bergé, Jacques Attali, Alain Minc, Manuel Valls, Bernard Kouchner, Daniel Cohn-Bendit, ki da so vsi promotorji liberalne politike, zaradi katere je Le Penova dosegla svoj najboljši rezultat do zdaj in se uvrstila v drugi krog … Treba da se je vprašati, kaj se je zgodilo vmes in kdo je v resnici kriv, da je Nacionalno fronto leta 1981 podpiralo manj kot odstotek Francozov, zdaj pa jo, kot se je izkazalo v prvem krogu, že dobra petina. Macronova zmaga — vendarle je verjeti, da bo zmagal — še zdaleč ne bo mogla biti sladka.
