Tiskane izdaje
Strasbourg – Takšne negotovosti, kot vlada pred današnjim izbiranjem prihodnjega predsednika evropskega parlamenta, ni bilo še nikoli. V parlamentu s 751 poslanci, vsaj uradno, niso bile sklenjene nobene kupčije, zato je povsem odprto, kdo bo zasedel položaj.
Od osmih političnih skupin le v obrobnejši Evropi svobode in neposredne demokracije – v tej skupini sta najmočnejši britanski Ukip in italijansko Gibanje petih zvezd – nimajo svojega kandidata. Če v prvih treh krogih, ko mora kandidat za zmago zbrati več kot polovico oddanih glasov, ne bo uspelo nikomur, bo odločitev padla šele v četrtem krogu. V njem bosta le dva najboljša kandidata iz tretjega kroga.
Velika prelomnica
Od predsedniškega položaja se poslavlja nemški socialdemokrat Martin Schulz, ki je v parlamentarnih klopeh od leta 1994. Kot prvi je bil na položaju dva mandata, skupaj pet let. Ob prvi izvolitvi je razglašal, da bi po letih kriz morali vrniti zaupanje državljanov v evropski integracijski projekt. Tega cilja njemu in drugim akterjem na bruseljskem odru sicer ni uspelo doseči, a v času Schulza se je okrepila vloga evropskega parlamenta v EU kot celoti.
Nov predsednik, novo razmerje sil med institucijami
Schulz je v intervjuju za nemški časnik Welt pozval parlamentarne proevropske sile, naj se po volitvah predsednika vrnejo k sodelovanju. Zadnja leta je zaznamovala neuradna velika koalicija. Najvplivnejše članice so kar kritično obravnavale tesno povezanost parlamenta z evropsko komisijo. Izvolitev novega predsednika bo vplivala na razmerje sil med institucijami EU.
Schulz je opozoril na tveganje, da bi si evropska komisija v prihodnjih dveh letih in pol težje zagotavljala glavno mesto v evropski politiki. V bitki za predsedniški položaj je sedem kandidatov, tudi iz manjših skupin. Italijan Antonio Tajani iz evropske ljudske stranke (EPP) je formalno najmočnejši. Ker uradno ne more pričakovati glasov z levega dela političnega spektra, bi se moral povezati z bolj desničarskimi skupinami, kot so evroskeptiki, nacionalisti ali britanski torijci. Po drugi strani v EPP očitajo kandidatu S & D Gianniju Pittelli, da se v bitki za zmago povezuje z radikalnimi levičarji.
Vse večja razdrobljenost
Položaj je še bolj zapleten, ker je Schulz z vodjem poslancev EPP Manfredom Webrom leta 2014 sklenil pisni sporazum, po katerem v drugi polovici mandata predsedniški položaj pripada EPP. Pittella je kupčijo razglasil za preživeto. Bentil je, da EPP, ki je na evropskih volitvah dobila 30 odstotkov glasov, ne bi smeli pripasti vsi trije vodilni položaji. Predsednik evropskega sveta Donald Tusk in prvi človek evropske komisije Jean-Claude Juncker namreč pripadata tej skupini.
V takšnih razmerah seveda ne morejo biti izključena presenečenja. V kateremkoli od treh krogov lahko nastopijo tudi novi kandidati. Po prvem krogu se bodo začela še intenzivnejša pogajanja med političnimi skupinami. Iz Zelenih so že prišla znamenja, da bi bili pripravljeni podpreti Pittello.
Razmere v evropskem parlamentu bodo v prihodnje gotovo manj urejene, kot so bile do zdaj. Ne le zaradi razdrobljenosti na številne politične skupine in krepitev populistov, ampak tudi zaradi velikih razlik znotraj skupin. V EPP, denimo, je madžarski Fidesz in Forza Italia Silvia Berlusconija, strankarskega tovariša Tajanija. Nemški socialdemokrati za številne tovariše iz južnih članic niso dovolj socialistični. V Alde so združeni levičarski in desničarski liberalci.
