Tiskane izdaje
Politične razmere v Združenem kraljestvu se še vedno niso umirile. Po napetem koncu tedna je danes sledilo odpravljanje posledic nastale škode. Prvič po referendumu se je sestal vladni kabinet, konservativna stranka pa se je lotila iskanja Cameronovega namestnika.
Predstavniki britanske vlade so tri dni po razglasitvi izidov referenduma o britanskem članstvu v EU poskušali pomiriti javnost, predvsem pa finančne trge, ki so po petkovem silovitem padcu britanskega funta in izgubah na borzah nestrpno čakali na kakršenkoli nov signal iz londonskega Westminstra. Dobili so ga še pred odprtjem evropskih borz, ko je pred medije stopil finančni minister George Osborne in zagotovil, da je britansko gospodarstvo v dovolj dobri formi, da se prilagodi na življenje zunaj Evropske unije.
Osborne, ki se v javnosti ni pojavil vse od prejšnjega tedna, je s tem potegnil črto pod tako imenovanim »projektom strah«, s katerim je proevropski tabor poskušal prepričati britanske volivce, naj zaradi možnosti negativnih gospodarskih posledic glasujejo za obstanek države v EU. Osborne je sicer vztrajal, da ne odstopa od opozoril, izrečenih med referendumsko kampanjo, toda vseeno zavrnil ugibanja o obstoju kakršnekoli sistemske nevarnosti za stabilnost otoškega gospodarstva, s pojasnilom, da njegovi »temelji« ostajajo trdni. Minister za finance je dejal, da se je Združeno kraljestvo pripravljeno spopasti s prihodnostjo »s pozicije moči«.
Vse bo v redu
Njegove besede so po pričakovanjih močno odmevale, čeprav jim ni uspelo preprečiti ponovnega padca vrednosti funta. Boris Johnson, eden ključnih mož, ki je popeljal državo na pot iz EU, jih je vseeno predstavil kot indikacijo tega, da bo z britanskim gospodarstvom še vse v redu. Glavni kandidat za naslednika Davida Camerona je v danes ravno tako prekinil večdnevni molk in predstavil svojo vizijo razvoja države. Johnson je prepričan, da bo Združeno kraljestvo ohranilo dostop do skupnega trga EU, hkrati pa uveljavilo točkovni sistem priseljevanja.
V svoji tedenski kolumni v Daily Telegraphu je zagotovil, da bo država še naprej krepila svoje odnose z Unijo. Kmalu po Osbornovem nastopu je v pogovoru z novinarji poskušal pomiriti tudi ugibanja o tem, kaj se bo po izstopu Združenega kraljestva iz osemidvajseterice zgodilo z državljani drugih članic EU, ki živijo in delajo na Otoku. »Popolnoma jasno je, da bodo njihove pravice zaščitene. Vse, kar si želimo, je vzpostaviti pravičen, objektiven in human sistem [priseljevanja] za ljudi iz vseh držav sveta. Zaščitene bodo tudi pravice britanskih državljanov, ki živijo v drugih članicah EU.«
Johnsonovi tekmeci
Opoldan se je prvič po referendumu sestal vladni kabinet. Zasedanja so se udeležili vsi najverjetnejši kandidati za novega ministrskega predsednika, ki bi Johnsonu lahko preprečili vzpon na oblast. Poleg najočitnejših imen so zakrožila tudi nekatera manj znana, toda med ključnimi Johnsonovi tekmeci sta še vedno izstopala minister za pravosodje Michael Gove in ministrica za notranje zadeve Theresa May. Vodstvo konservativnega parlamentarnega odbora 1922, v katerem sedijo poslanci konservativne stranke, je medtem začelo postopek za izvedbo strankarskih volitev. Predsednik odbora Graham Brady je potrdil, da se z izbiro Cameronovega naslednika mudi.
Implozija laburistov
Kljub zelo negativnemu učinku referenduma na enotnost konservativne stranke ta navzven deluje dovolj stabilno, da državo pelje skozi postreferendumsko obdobje. Precej huje je pri laburistih, največji opozicijski stranki, ki ji po nizu odmevnih odstopov grozi implozija. Pritisk na vodjo opozicije Jeremyja Corbyna se je dan po tem, ko je ostal brez polovice svoje vlade v senci, še naprej povečeval. Britanski mediji so vsako uro poročali o kakem novem odstopu, toda Corbyn je kljub temu ostal neomajen v svojem prepričanju, da nezaupnica s strani njegovih lastnih poslancev ne more preglasovati mandata, ki ga je od članov laburistične stranke dobil na lanskih strankarskih volitvah.
Težko je napovedati, kako zelo se lahko še zaostri »laburistična vojna«, toda jasno je, da bo njene posledice na koncu čutila vsa država.
