Tiskane izdaje
V Evropski uniji že dolgo ni več skrivnost, da se pogledi na skupno evropsko zunanjo in varnostno politiko med »starimi« in »novimi« članicami močno razlikujejo. Zahodne članice so kljub ukrajinski krizi še vedno za dogovarjanje z Rusijo, na vzhodu EU pa bi se najraje do zob oborožili in postavili nov berlinski zid.
Ker se bliža julijski vrh Nata, ki bo letos v Varšavi, se Poljaki, ki od nekdaj navijajo za večjo ameriško vojaško prisotnost na vzhodu Evrope, očitno že pripravljajo na ustreznejšo, tako rekoč novo definicijo evropske varnostne politike. Napovedana tankovska brigada z 250 tanki in 4200 vojaki, ki jo namerava Nato z vso najsodobnejšo tehniko poslati na vzhodnoevropske meje, jim gre pri tem na roko, svoje pa prispevajo tudi razhajanja med tremi nekoč za varnost Evrope ključnimi zahodnimi vojaškimi silami. Britanci se ukvarjajo tako rekoč samo še sami s seboj, sodelovanje med Nemčijo in Francijo pa tudi vse bolj peša. Poljski zunanji minister Witold Waszczykowski je zato ta teden v frankfurtskem FAZ pripravil celostranski članek o pogledih nove poljske vlade na skupno evropsko varnostno politiko.
Roko na srce, ni je
Poljska, ki se na vzhodu čuti čedalje bolj ogroženo zaradi Rusije in politike ruskega predsednika Vladimirja Putina, naj jugu pa zaradi razpadanja držav, pritiska beguncev in vse hujšega islamskega fundamentalizma od Evrope zahteva veliko močnejšo, trdnejšo in učinkovitejšo skupno varnostno politiko. Minister Waszczykowski je celo prepričan, da bi morali v EU »povsem na novo definirati tudi strateško sodelovanje med EU in Natom«. Kajti Evropa se sooča »s povsem novimi varnostnimi izzivi«, na katere niti slučajno ni pripravljena. Po eni strani gre za tako imenovane »hibridne vojne, ki povezujejo klasične vojaške pritiske in nekonvencionalne asimetrične elemente«, ki jih po prepričanju Poljakov (Ukrajina) zelo dobro obvlada ruski predsednik Putin, po drugi strani pa za razpadanje držav, katerega posledica je tudi velika begunska kriza, na katero Evropa prav tako ni dovolj pripravljena.
»Roko na srce,« je zapisal Waszczykowski, »Evropska unija ne premore skupne zunanje in varnostne politike, ki bi si tako ime sploh zaslužila.« Zato je treba nujno »poiskati odgovore na številne geopolitične spremembe, v katerih se je znašla EU«. Predvsem pa je treba doseči, da se varnostnopolitični občutki evropskih državljanov v tistih državah, ki mejijo na Rusijo, ne bodo več razlikovali od varnostnih občutkov Nemcev, Francozov ali Belgijcev. Evropa bi se vseh teh pomankljivosti morala veliko bolje zavedati. Med Natom in EU bi morala zagotoviti tudi formalne oblike sodelovanja, ki so zdaj zelo pomanjkljive, okrepiti bi morali izmenjavo informacij med tajnimi službami in strateško komuniciranje, ponovno bi morali uvesti tudi skupne manevre EU in Nata ter poglobiti skupno strateško razmišljanje. Vse to ni potrebno le zaradi ruske nevarnosti, ampak tudi zaradi rastočega števila konfliktov v evropski soseščini.
Evropska unija ima po poljskem prepričanju na razpolago vse potrebne instrumente za takšno sodelovanje. Ima svojo bojno skupino in tudi svoj operativni center, vendar je njuno delovanje vse preveč odvisno od politične volje članic. Premalo je tudi dolgoročnega strateškega razmišljanja in prepoznavanja tistih pravih nevarnosti, ki grozijo povezavi kot celoti. V tesnejši navezi z Natom bi bilo mogoče doseči ustrezne sinergije in s tem dolgoročno okrepiti evropsko varnost.
Begunci in plinovod
Ključno za prihodnost evropske integracije je po mnenju poljskega zunanjega ministra tudi vprašanje, ali in kako bo EU uspelo obvladati begunsko krizo. Za Poljsko je namreč skupni schengenski prostor »eden ključnih stebrov EU«, zato je prva naloga, ki bi se je EU že zdavnaj morala lotiti, odločna »poostritev nadzora na zunanjih mejah«. Poljska, ki bo s 1. julijem prevzela predsedstvo v višegrajski skupini, je z zahtevami po boljšem nadzoru evropskih zunanjih meja svojo vlogo odigrala tudi v tej skupini, kjer se že dalj časa zavzema za še tesnejše sodelovanje tako z balkanskimi kandidatkami za članstvo v EU kot za hitrejše približevanje držav z območij nekdanje Sovjetske zveze. Če bi sodili po začasnem razpletu begunske krize in ustavljeni »balkanski poti«, se predstave tako imenovanega »vzhodnega bloka« članic o novi evropski varnosti znotraj EU nedvomno krepijo.
Poljski zunanji minister je med pomembne elemente skupne evropske varnostne politike uvrstil tudi evropsko energetsko politiko, kje se po njegovem soočamo z »egoističnimi partikularizmi posameznih članic«. Očitek je letel predvsem na Nemčijo in napovedano gradnjo tako imenovanega drugega kraka plinovoda po dnu Baltskega morja iz Rusije v Nemčijo. Projekti, kot je »Nordstream 2« po njegovem spodkopavajo zaupanje v Evropo, saj ne ogrožajo le »zanesljive energetske oskrbe vzhodnoevropskih članic, ampak med drugim tudi stabilnost Ukrajine«. Zaradi takih energetskih soliranj tudi znotraj EU nastajajo nepotrebni prepiri med članicami, kar vsem prizadevanjem za večjo solidarnost navkljub navsezadnje ogroža tudi prizadevanja za učinkovitejšo skupno evropsko varnostno in zunanjo politiko.
