Zmaga nacionalistične, protievropske smeri na Poljskem

Vodilna opozicijska desna stranka, ki ni bila na oblasti skoraj deset let, se je na nedeljskih parlamentarnih volitvah zmagoslavno vrnila, v parlamentu se ji obeta absolutna večina. Država, ki je zelo veliko pridobila s članstvom v EU, postaja evroskeptična.

Po prepričljivi zmagi konservativcev stranke Pravo in pravica (PiS) evroskeptičnega Jaroslawa Kaczynskega, ki je dobila 39 odstotkov volivnih glasov, očitno prvič v zgodovini te države vodilni stranki za sestavo vlade ne bo treba oblikovati koalicije. Vladala bo lahko sama, kar je brez precedensa v 26 letih.

Zgodovinska zmaga

Če se bodo sedanje številke izkazale za dokončne, je to zgodovinska zmaga, komentira BBC. Prvič po vzpostavitvi demokracije na Poljskem leta 1989 je ena sama stranka dobila sama dovolj glasov. Hkrati prvič po koncu komunizma ne bo v poljskem sejmu nobene levo usmerjene stranke. Liberalci Državljanske platforme odhajajoče premierke Ewe Kopacz so dobili 23-odstotno podporo. Če 232 poslanskim sedežem, ki jih je dobil PiS, prištejemo več kot 40 tistih, ki jih je dobil ekstremistični nekdanji rocker Pawel Kukiz, ima nacionalistična desnica skupaj tri petine sedežev v 460-članskem poljskem sejmu.

Pričakovani obrat v desno so Evropa, pa tudi Rusija in Združene države, pozorno opazovali. Poljska je med največjimi članicami Unije, pod vladavino sredinske stranke Državljanska izhodišča, ki je bila na oblasti osem let, je bila poudarjeno proevropska; njen voditelj Donald Tusk je lani postal predsednik evropskega sveta. Poljsko gospodarstvo se je povečalo za eno tretjino, odkar je 2007. prevzela vlado dozdajšnja garnitura, scela vzeto so ekonomski uspehi po letu 1989 osupljivi. In vendar se prepričljivi gospodarski rezultati mnogih niso dotaknili, predvsem vzhod države se je počutil prezrt, PiS ima močno podporo v revnih, ruralnih območjih.

V kampanji je odigrala veliko vlogo tudi problematika beguncev in priseljencev, ki se jih 40-milijonska vzhodnoevropska članica otepa, sama pozna le zgodovino izseljevanja, ne priseljevanja; Kaczynski je vztrajno krepil globoko vsajeni strah pred tujci in podžigal bojazen pred muslimanskimi prišleki. Medtem ko je sredinska vlada napovedala sprejem 7000 ljudi, je bila opozicija ostro proti. Voditelj stranke Pravo in pravica, premier v letih 2006-2007, je ksenofobno govorico nedavno dvignil na novo raven z izjavo, da bi prišleki lahko povzročili širjenje nalezljivih bolezni in parazitov na Poljskem.

Vrača se torej populistična, nacionalistična, evroskeptična stranka, ki brani tradicionalne katoliške vrednote, njen voditelj občuduje Viktorja Orbana, ki se je sam razglasil za »neliberalnega« ministrskega predsednika. V Evropski uniji je bilo že v pričakovanju izzida opaziti zaskrbljenost nad politično opcijo, ki neprikrito občuduje madžarskega premiera in njegove trdoroke pravne in ekonomske prakse. Pričakovati je, da se bo Varšava poslej še odločneje upirala obvezni porazdelitvi prosilcev za azil po Evropi, scela bo v begunski krizi zavzela tršo, bolj kulturno obrambno držo, kar napoveduje trenja z Berlinom in Brusljem. Z novo poljsko vlado bo Unija sredi globoke begunske krize težko shajala. Razen tega se verjetno ne bo pridružila evrskemu območju.

Šestinšestdesetletni Jaroslaw Kaczynski, nekdanji predsednik vlade in brat dvojček leta 2010 v letalski nesreči umrlega Lecha Kaczynskega, se v volilni kampanji ni potegoval za premierski položaj. Je politična figura, ki zelo polarizira, zato je v tekmo na vodilni položaj potisnil neznano, dolgočasno 52-letno Beato Szydlo, čeprav je pričakovati, da bo vlekel niti iz ozadja. Zgovorno je, da je bil on tisti, ki je dajal izjave po nedeljski zmagi. Nekateri opazovalci celo menijo, da bi Kaczynski lahko hitro, po nekaj mesecih, ko se bo navdušenje volilne zmage poleglo, prevzel premierski položaj.

Signal za Evropo

Zmagoslavje nacionalistične konservativne opozicije, ki odraža globoko nezadovoljstvo javnosti na različnih koncih Evrope, so mediji pospremili s precejšnjo dozo skepse. Izzid poljskih volitev je svarilo za preostalo Evropo, piše Tages-Anzeiger in opominja na vedno glasnejši, čedalje bolj uporen glas vzhodne Evrope. Morda se bodo stvari razvijale drugače kot na Madžarskem in nemara Kaczynski ne bo mogel vladati kakor Orbán; pa vendar je zmaga še posebno moteča, vznemirljiva, saj gre za Poljsko, ki ji gre gospodarsko opazno bolje kot Madžarski, komentira švičarski časnik. »Kako je mogoče, da v tako uspešni državi nezadovoljstvo hitro nabrekne v val protesta?«

Evroskeptiki so dosegli še eno zmago, piše milanski dnevnik Corriere della Sera. Potem ko je Poljska sestavila potrgane niti in samo sebe osvobodila zgodovinske grožnje ruskega sosedstva, je veljala za največjo zgodbo o uspehu. Osem let zaporedoma je gospodarstvo samo raslo in privabljalo tuje vlagatelje ... Zdaj tudi Poljaki začenjajo dvomiti v evropsko integracijo – in to so dvomi, skupni vsem Evropejcem.