Tiskane izdaje
Hios – Po lanskem podpisu evropsko-turškega begunskega dogovora je ta vzhodnoegejski otok postal ena izmed ključnih točk zaustavljanja begunskih in migrantskih poti. Na otoku je sredi nenavadno mrzle in vetrovne zime v grozljivih, človeka nevrednih razmerah ujetih več kot 3500 ljudi.
Pred vhodom v improvizirano begunsko taborišče Souda, ki ga vodijo nevladne organizacije, v njem pa zdaj živi okoli 750 beguncev in migrantov, otroci vseh starosti na ledenem vetru s košarkarsko žogo igrajo nogomet. Nekateri so obuti le v natikače, nekaj jih pošteno kašlja. Poleg njih stoji zamrežen temen avtobus pripadnikov posebnih enot grške policije, simbol represije iz grških ulic v letih krize.
Aktivisti in humanitarci iz vsega sveta, ki so usodo tisočih nemočnih in obupanih ljudi vzeli v svoje roke, premraženim ter slabo oblečenim beguncem in migrantom, katerih utrujeni in travmatizirani obrazi so povsem drugačni kot v času, ko je obstajalo še nekaj upanja, da jim bo vendarle uspelo priti v eno izmed obljubljenih dežel, delijo vroč čaj. Ljudje se tresejo od mraza. Pravijo, da imajo premalo odej, da v njihovih šotorih ni gretja in elektrike, da so otroci bolni. Govorijo potiho, brez volje, resne motivacije, strasti. Niti jezni niso več. Čakanje jih počasi, a učinkovito ubija. V taborišču ne razsaja le gripa, ampak tudi kolektivna in intimna depresija, ki »odlično« sodeluje s posttravmatskim sindromom. Ko je bila pot proti Nemčiji in severni Evropi po tako imenovani balkanski begunski poti odprta, je to beguncem predstavljalo morje upanja. Danes je ostalo le morje smrti. Mare Mortum. Morje njihove smrti in naše odgovornosti. V Sredozemlju je lani na poti proti Evropski uniji umrlo najmanj 5200 ljudi.
Brezup
»Ne vem več, kdo sem. Ta mora me je popolnoma spremenila. Tu sem deset mesecev. Na Hios sem prišel na dan, ko se je balkanska pot zaprla. Uničen sem. Fizično in psihično. Grške oblasti so mojo prošnjo za azil zavrnile. Pravijo, da me bodo vrnili v Turčijo, ki je zanje varna država. To ni res! Pritožil sem se, a vem, da nimam nikakršnih možnosti, saj sem samski moški. Takšnih pa že dolgo ne spuščajo več naprej. Niti v Atene ne,« med šotori z oznakami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) pove 30-letni Abdala iz severne Sirije, sicer izšolan medicinski brat.
Foto: Jure Eržen/Delo
Ko je prispel na Hios, na otoku še ni bilo »hot-spota«, namestitvenega centra Vial, ki je v resnici mešanica zapora in »modernega« koncentracijskega taborišča. Abdalo in njegove tovariše so lokalni policisti za nekaj dni vrgli v ječo. Dolgo ni imel možnosti zaprositi za azil, v vmesnem času je tudi gladovno stavkal. Tedaj, konec aprila lani, sva se prvič srečala. Bil je še poln upanja. Verjel je, da bo prej ali slej prišel v Evropo, »kamor koli, saj je vendarle begunec«. Devet mesecev kasneje je videti najmanj pet let starejši. Izgubil je nekaj kilogramov. Njegove rame so se povesile, obraz potemnel. Že več mesecev živi v enem izmed šotorov v taborišču Souda, kjer so bivalne razmere slabše kot v Vialu, a je boljša vsaj hrana, ki jo trikrat na dan dostavljajo aktivisti, iz taborišča pa se je mogoče razmeroma svobodno sprehoditi do bližnjega mesteca in občutiti vsaj nastavke »normalnega življenja«. Več sto beguncev in migrantov, ki so nastanjeni v bogu za hrbtom ležečem Vialu, se zato vsak dan s posebnim avtobusom vozi v viharni zaliv Souda.
»Ponoči ne morem spati, zjutraj nočem vstati. Strašno je. Vsak dan je isti, a vsak dan je huje. Poskušam se zamotiti, si organizirati čas. Hodim okoli in fotografiram, prevajam, iščem kakršno koli delo … Hočejo, da se nam zmeša, da izgubimo upanje in se sami vrnemo v Turčijo. Načrtno nas izčrpavajo. Počasi umiram. Kot vsi, ki smo po dogovoru Evropske unije in Turčije ostali ujeti na otoku,« svojo pripoved nadaljuje Abdala, prebivalec z enim najdaljših stažev med vsemi begunci in migranti na Hiosu.
Foto: Jure Eržen/Delo
Od tistih, ki so le za nekaj ur zamudili morda povsem drugačno življenje in jim je Bruselj 20. marca lani – dobesedno – pred nosom zaprl vrata do odrešitve, jih je na otoku le še petnajst. Vsi drugi so na takšen ali drugačen način, legalno in ilegalno, zapustili otok. In še vedno ga zapuščajo. Tihotapske poti so odprte, posli delujejo. Spremenila se je le »tehnika«. Zdaj so daleč najbolj priljubljeni ponarejeni potni listi in neposredna pot z grških otokov v nekatere evropske države, a o tem več v prihodnjih dneh. Na Hios, če je morje vsaj približno mirno, iz le sedem kilometrov oddaljene turške obale vsak teden prispe od 150 do 200 beguncev in migrantov.
Ujeti
»Prihajamo iz Hasake na severu Sirije, to je kurdsko mesto. Tu smo že pet mesecev,« v zakajenem šotoru pove 44-letni Husein Ibrahim, ki je na Hios prišel skupaj z ženo, desetletnim sinom in štirinajstletno hčerko. Celotna družina je iz sirskega Kurdistana pred nasiljem IS pred tremi leti zbežala v bližnji iraški Kurdistan. Huseinova starejša sinova, ki sta zdaj stara sedemnajst in osemnajst let, sta se iz Iraka pred poldrugim letom priključila begunski karavani na poti čez Turčijo, Grčijo in Balkan.
Uspelo jima je priti v Nemčijo, kjer sta dobila azil in danes hodita v šolo. Husein in njegova žena Sultana Ilias sta se lani odločila, da se jima bosta pridružila – s pomočjo pravice do združevanja družine. A njuna pot se je zaustavila na do beguncev najbolj neprijaznem otoku. Sprva je bila jeza lokalnega prebivalstva usmerjena proti Bruslju in Atenam, potem pa se je obrnila proti najšibkejšim, proti žrtvam. Njihovo jezo so izkoristili fašisti in sredi novembra z molotovkami in kamenjem napadli begunsko taborišče Souda, ki leži v dolgem kanalu ob starem mestnem obzidju. K sreči ni bilo žrtev.
»Bili smo prepričani, da bomo lahko hitro nadaljevali svojo pot,« pove Sultana Ilias. A birokracija jih je zaustavila. Njihovo prvo prošnjo za združitev s sinovoma v Nemčiji so zavrnili. Zakonca Ibrahim sta se pritožila, njuna prošnja je medtem prispela na nemško veleposlaništvo v Atenah, ki naj bi odločilo o njihovi usodi. A ne pred 27. junijem, ko Huseina in Sultano čaka drugi pogovor z oblastmi. »Ne vem, res ne vem, ali bi se še enkrat podal na pot. Tu je grozno, vse je grozno. To ni življenje. Mraz, umazanija, bolezni … Zdaj lahko le še čakamo. Ampak upanja ni več veliko,« je tiho sklenil sirski Kurd.
