Populizem kot Zeitgeist

Volilni izzid populistične, nacionalkonservativne, ksenofobne Alternative za Nemčijo je vzemiril najmočnejšo članico Evropske unije in celino nasploh. Še bolj kakor prej je aktualno vprašanje: Ali Evropi narekujejo tempo populisti?

Skrajno desne in populistične stranke niso dovolj močne, da bi zavladale celini, toda evropski politični zemljevid so spremenile do nerazpoznavnosti. V bistvu imajo v rokah vzvode moči. Člani populistične, nacionalkonservativne smeri so tudi med premieri: denimo predsednik vlade Viktor Orbán na Madžarskem in ministrska predsednica Beata Szydło na Poljskem; mimogrede, ženski na čelu vlade ne gre za pravice za žensk, temveč za tradicionalne vrednote. Obe državi sta se pod vladavino enega in drugega močno spremenili, postali avtokratski, ostro se postavljata po robu odločitvam Evropske unije. Drugod, na primer v Franciji in Veliki Britaniji, pa je ksenofobna skrajna desnica postala tako močna, da odreja manevrski prostor vladi.

Vox populi

Vzpon stranke AfD je bil že dlje videti neizbežen, a zato osuplost Evrope in Nemčije same ni nič manjša. Volilni izzid v treh nemških deželah je pokazal drugačno, alternativno Nemčijo in konsenz za bolj desno politiko, dolgo kritizirana politika kanclerke Angele Merkel glede begunskega vprašanja je dobila potrditev. Nemčija je bila zaradi svoje zgodovine vedno primer zase, nekateri so jo razglašali za otok normalnosti. Zdaj se kaže, da proti nagonski težnji ksenofobije in elementom rasizma ni odporna niti ona. Še pomembnejše kot doslej je postalo vprašanje vse večje moči evropskih populističnih strank, ki izrinjajo politični mainstream.

Populizem je izmuzljiv pojem, težko ga je ideološko opredeliti, postal je prikladen označevalec zelo različnih politik in političnih akterjev. V najbolj grobi definiciji gre za ideologijo, ki močno polazira, poglablja razkol med ljudstvom na eni strani in elito na drugi, populisti sami zase trdijo, da predstavljajo glas ljudstva.

V različnih evropskih državah imajo tovrstne stranke in gibanja različne ideologije in cilje, kontekst in korenine nezadovoljstva se med posamičnimi članicami razlikujejo. Toda populisti so povsod postali izziv za tradicionalno politiko, trn v peti vladajoče elite. Na volitvah na vseh koncih celine pritegujejo največ pozornosti prav ti kandidati, na javnomnenjskih anketah diktira všečnost njihova govorica. Hočejo »močno« državo, zagovarjajo »nacionalno«, pogosto tudi »krščansko tradicijo«, to gre zlahka v ušesa. Pridobili so zelo veliko moči, njihova nacionalistična in protipriseljenska retorika že dolgo sooblikuje javni diskurz in pomembno vpliva na politične odločitve.

Zaradi več sočasnih kriz, ki spodkopavajo osemindvajseterico in medsebojno učinkujejo, vzpon populizmov postaja vse bolj nevaren fenomen. Nič ni videti, da bi lahko izgubil zagon. Tradicionalna politika se zelo dolgo ni bila pripravljena ukvarjati s političnimi vprašanji, ki so se zatem polastili populisti. Največkrat je teme zanemarjala, jih zviška ignorirala. Nezadovoljstvo se je samo kopičilo.

Kdo vlada

Morda je zdaleč videti, da so populisti še vedno na obrobju in nimajo pretiranega vpliva na politične odločitve. In vendar so v preteklih letih, pravzaprav od finančne krize dalje in z begunsko še posebej, močno pregnetli evropsko politiko. Značilen primer je Francija, kjer desnosredinski republikanci Nicolasa Sarkozyja sledijo skrajni desnici Nacionalne fronte. Desno od desnega pa niso krenili samo konservativci, v veliki meri je besednjak in ravnanje Marine Le Pen prevzela socialistična vlada. Po uspehu skrajne desnice v prvem krogu lanskoletnih lokalnih volitev sta vodilni stranki delovali skupno, samo njuna neformalna koalicija je zaustavila pohod FN. Na Otoku je konservativce premiera Davida Camerona potisnila vse bolj desno evroskeptična, ksenofobna stranka Ukip Nigela Faragea. V poudarjeno protievropskem ozračju je bil prvi minister prisiljen razpisati referendum o obstanku oziroma odhodu iz Evropske unije. Podobno klonijo pod pritiskom ksenofobnih, protipriseljenskih stališč celo nordijske države.

Povsod stranke glavnega toka povzemajo klasično populistično agendo, najizraziteje glede beguncev in priseljevanja. V zadnjih nekaj letih se je sredina pomaknila močno na desno: v času evrske krize pri temah varčevanja, ob begunski problematiki pri azilni politiki, varnosti, človekovih pravicah. Nenazadnje to gledamo v Sloveniji, kjer Stranka modernega centra premiera Mira Cerarja vodi desno politiko v senci Janeza Janše in evropskega diktata.

Kam pripeljejo populistične, nacionalkonservativne garniture lahko gledamo na Madžarskem in Poljskem. Prva je najbolj izstopajoč primer »neliberalne demokracije«, kot taka se je deklarirala sama, Viktor Orbán se je razglasil za neliberalnega demokrata. Medtem ko je Time izbral za osebnost leta nemško kanclerko Angelo Merkel, je Politico kot najvplivnejšega Evropejca označil Orbána: njegova politika do beguncev je predrugačila evropsko razpravo in evropsko ravnanje. Celina ga je na začetku kritizirala, zdaj mu sledi. Umazane politike do beguncev in avtoritarne vladavine skorajda več ne problematizira, zapiranje meja je medmtem postalo politični mainstream.

Nemara pa je najslajši uspeh madžarskega premiera, da gre po isti poti tudi velika Poljska. Deset let je bila nacionalprovincialna opcija v ozadju, minulo jesen je na parlamentarnih volitvah Jaroslaw Kaczynski dočakal zmagoslavno vrnitev. Poljska je izvolila enega najbolj desnih parlamentov v Evropi. Tudi stranka Pravo in pravica (PiS) si je zadala za nalogo preobraženja, kakor Madžarska; ves čas je govorila o »Budimpešti v Varšavi«. V ta sklop sodita ponovno odprtje preiskave o tragediji v Smolensku, napadi na Lecha Walenso. To je politika gneva, ki je posebej očitna v vzhodni Evropi.

Populisti so preusmeriti politično razpravo, polarizirali javno mnenje, ponudili popreproščene rešitve in navidezne grešne kozle. Politika, ki samo visokonoso prezira populizem, ima za posledico zgolj to – da je populizma čedalje več.