Poroka znanosti in kmetijstva za prehransko varnost

Ljubljana – Na milanski svetovni razstavi se prvič v zgodovini kot samostojna entiteta predstavlja Evropska unija. Temni paviljon nasproti impozantnemu objektu organizatorke Expa je skoraj neopazen, toda evropski politiki so si postavili ambiciozno nalogo: s pomočjo znanosti in inovacij v kmetijstvu nahraniti svetovno prebivalstvo, ki bo leta 2050 doseglo devet milijard.

Govorniki uvodnega dela mednarodne konference z naslovom Proti raziskovalni agendi za globalno prehransko in nutricionistično varnost niso skoparili z izjavami v slogu, da bo dokument o vlogi raziskav pri zagotavljanju globalne prehranske varnosti, katerega osnutek je evropska komisija sredi aprila poslala v javno razpravo, pomenil trajno zapuščino tokratne prehransko obarvane svetovne razstave z geslom Nahranimo planet, energija za življenje. Evropska unija je navsezadnje največja svetovna izvoznica hrane in njena druga največja uvoznica pa tudi največja donatorka razvojne in humanitarne pomoči.

Osnutek dokumenta je izdelal znanstveni upravljalni odbor, ki ga sestavlja 11 strokovnjakov iz vrst agrarnih ekonomistov, predstavnikov mednarodnih organizacij in civilne družbe, predseduje pa mu nekdanji evropski komisar za kmetijstvo Franz Fischler. Mednarodna konferenca je minuli petek napovedala začetek šestmesečnega javnega posvetovanja o njem, 15. oktobra, na predvečer svetovnega dneva hrane, pa se bodo strokovnjaki odbora ponovno sestali v Milanu in predstavili končni dokument s priporočili, v katero smer naj se gibljejo raziskave, da bi zagotovile varno in kakovostno hrano za Evropejce in prebivalce drugod po svetu. Dokument bo nato vključen v okvirni program za raziskave in inovacije Horizon 2020.

Osnutek dokumenta analizira raziskovalne izzive, ki se dotikajo prehranske varnosti, tematizira načine prehoda raziskav v inovacije in prakso ter navaja področja, na katerih je Evropska unija najmočnejša in lahko tudi v prihodnosti največ prispeva: izboljšanje javnega zdravja s pravilnimi prehranskimi izbirami, povečanje prehranske varnosti in kakovosti, učinkovitejša prehranska veriga, trajnostni razvoj podeželja, povečanje kmetijske pridelave s trajnostno intenzifikacijo, boljše razumevanje živilskih trgov in povečanje dostopa do hrane za vse prebivalce.

Kmetijstvo – industrija prihodnosti

Udeležence konference je v uvodu nagovoril Vladimir Šuhca, vodja generalnega direktorata Joint Research Centra, »hišnega znanstvenega servisa« evropske komisije, ki je koordiniral pripravo osnutka dokumenta. Predsednik Znanstvenega upravljalnega odbora Evropske unije za Expo Franz Fischler je poudaril, da je prehranska varnost ena ključnih tem naše prihodnosti, kmetijstvo ter z njim povezani razvoj, raziskave in inovacije pa eno najučinkovitejših področij za povečanje trajnostne proizvodnje hrane. Evropski komisar za izobraževanje, kulturo, mlade in šport Tibor Navracsics je navedel podatek, da če hočemo nahraniti devet milijard ljudi, kolikor jih bo na svetu leta 2050, bo treba kmetijsko proizvodnjo povečati za približno 60 odstotkov. Zaradi pomanjkanja razpoložljivih kmetijskih zemljišč in stopnjevanja pritiska na druge dragocene naravne vire bodo inovacije osrednje za naš uspeh, je prepričan. Zmanjšati bo treba tudi izgube in zavržke hrane, povečati obseg trajnostne kmetijske pridelave ter še enkrat preučiti stroške pridelave rastlin za hrano v primerjavi s stroški za proizvodnjo biogoriv in drugih izdelkov.

Podpredsednica evropskega parlamenta Mairead McGuinness je izrazila zadovoljstvo, da se je zadnja leta spremenil odnos do kmetijstva; če je to včasih veljalo za industrijo preteklosti, je danes industrija prihodnosti. Potrkala je na vest navzočih v dvorani z besedami, da se morda prav tisti trenutek v Sredozemskem morju utapljajo tisti, ki iz svoje domovine bežijo zaradi razmer, ki so deloma posledica prehranske nestabilnosti. Evropa jih je po njenih besedah pustila na cedilu, ker je zaradi preobilja hrane na svojem trgu zmanjšala vložke v razvoj kmetijstva v državah v razvoju. »Moralno in etično smo odgovorni, da začnemo reševati težave tistih, ki nimajo dovolj. Tudi za ceno onih, ki imajo preveč. Odgovor, kako to storiti, že imamo: uravnotežen in zdrav življenjski slog.« Tiho odobravanje je McGuinnessova sprožila z vprašanjem, koliko kmetov je v dvorani – roke je dvignilo pet od več sto udeležencev –, in pozivom, naj kmetje, okoljevarstveniki, znanstveniki in politiki začnejo sodelovati, saj imajo skupne težave.

Precej daljši govor od evropskih kolegov si je privoščila Rhoda Peace Tumusiime, komisarka Afriške unije za podeželsko gospodarstvo in kmetijstvo. Dejala je, da hitra urbanizacija kmetijstvu afriških držav prinaša veliko priložnosti, a kljub temu vsako leto uvozijo za več kot 40 milijard ameriških dolarjev hrane. Zasebni sektor je povabila k investicijam v afriško kmetijstvo, ki ima po njenih besedah dovolj zemlje in vode, afriški trg pa predstavlja skoraj milijarda ljudi, skupaj s 133 milijoni pripadnikov srednjega razreda.

Pravljica za Evropejce

Ameriški ambasador pri Organizaciji združenih narodov za kmetijstvo in prehrano (FAO) v Rimu David J. Lane je bodrilne tone ostro presekal s trditvijo, da so tako razvite države kot države v razvoju pri razvoju kmetijstva in zagotavljanju prehranske varnosti zašle s poti, vendar »Expo ponuja priložnost, da se spet vrnejo nanjo«. Nato je poudaril nekatere pobude ameriške vlade, ki podpirajo raziskave v kmetijstvu in prehransko varnost. Med drugim je opozoril, da ZDA akterjem na različnih ravneh omogočajo dostop do baze podatkov, ki so potrebni za pridelavo varne in kakovostne hrane, prizadevajo si za boljše zdravje živali, namenjenih za prehrano, izdelale so akcijski načrt za zajezitev bakterij, odpornih na zdravila, ki v ZDA vsako leto povzročijo približno 23.000 smrti in dva milijona obolelih. Združene države namenjajo velike zneske za krepitev zmogljivosti v znanosti, tehnologiji, inženiringu in kmetijskih inovacijah ter razvijajo in testirajo prelomne rešitve, ki bi iztrebile skrajno lakoto do leta 2030.

Obiskovalcem Expa, ki na konferenco niso imeli vstopa, so evropski politiki svojo vizijo prihodnosti kmetijstva, ki bo nahranilo vse prebivalce in ohranilo planet za prihodnje rodove, prikazali v risanki o Silvii in Alexu. Prva je znanstvenica, drugi kmet, ki na začetku nimata ničesar skupnega. Združi ju Silvijina babica, lastnica vaške pekarne, ki si zaželi dopust v tropih, predpasnik pa prepusti vnukinji. Silvia in Alex odpreta pekarno in se na koncu celo poročita, kar bi za (evropsko) kmetijstvo in znanost želeli evropolitiki. Toda resničnost je precej bolj zapletena od pravljice.