Tiskane izdaje
Potrpljenja je konec, čas se izteka, sta bili dve največkrat ponovljeni ugotovitvi med zasedanjem evropskih notranjih ministrov v Amsterdamu. Evropa pri zaščiti svojih meja ne more več čakati do maja, ko se bo spet začel naval beguncev. Grčija mora zaščititi svoje meje, ki so hkrati zunanje meje schengenske Evrope, sicer je v negotovosti njen obstoj v schengenskem prostoru.
Kadar evropska politika začne uporabljati tako težke besede, pri tem pa z vso resnostjo posega celo po arzenalu izrednih ukrepov, ki jih sploh ni v nobenem naboru pravil EU, se je vedno smiselno vprašati, ali ni Bruselj ob vsem preprosto izgubil glave. In samo še panično rešuje posamične probleme, o katerih je vsem jasno, da so rešljivi samo sistemsko, skupaj in v paketu.
Politično povsem nekorektno, če ne celo nekoliko noro je v begunski krizi, ki ji očitno ni kos niti EU kot celota, od Grčije zahtevati, da ob vseh stotisočih beguncev »opravi svojo domačo nalogo« in v skladu z bruseljskimi zahtevami zapre svoje (evropske) zunanje meje, potem pa bo problem rešen. To preprosto ni mogoče.
Naj potapljamo begunce?
Na to dejstvo je tudi v Amsterdamu, kdo ve katerič, opozoril eden izmed grških diplomatov. Grčija ima namreč med vsemi članicami Evropske unije brez dvoma eno največjih ladjevij in je za nadzor morske meje zagotovo ustrezno usposobljena. Njihova obalna straža je samo januarja iz morja potegnila več kot 100.000 beguncev. Grčija torej nadzoruje svoje obale, vendar pa »domače naloge«, ki jo od nje vse bolj vehementno zahteva evropska politika, preprosto ne more in tudi ne misli rešiti tako, da bi, kot je dejal grški diplomat, »potapljala čolne z begunci in pustila, da se otroci in ženske utopijo«. Če evropski politiki mislijo, da je to rešitev, potem naj se tega lotijo sami. In prevzamejo odgovornost.
Tudi slovenski predlog, za katerega se po novem menda ogreva vse več evropskih politikov in po katerem bi v primeru grške »nesposobnosti« Evropa postavila blokado na grško-makedonski meji, je v tej luči bolj podoben paničnemu mašenju lukenj in načrtnemu spreminjanju Grčije v en sam velik evropski »hot spot« kot pa treznemu reševanju problema.
Begunci se bodo v primeru, če se grške meje res zapro, prej ali slej preusmerili drugam, tako da bo že jutri treba žrtvovati katero drugo članico schengenske Evrope, ki ima pač to nesrečo, da leži ob evropski zunanji meji. Napoved je povsem logična, kajti »skupna« evropska priseljenska, migrantska, begunska ali azilantska politika je že dolgo preveč podobna ladji z nešteto luknjami, tako da politično zelo kratkoročno mašenje ene izmed njih lahko kvečjemu le še poveča pritisk na vse druge.
»Prosti pretok teroristov«
V to isto kategorijo zelo kratkoročnega reševanja problema zagotovo spadajo tudi prizadevanja za »ohranjanje schengenskega prostora«, za kar se, kot je v Amsterdamu dejal belgijski notranji minister Jan Jambon, »bojujemo vsi« (menda ja ne z zapiranjem meja in izključevanjem nekaterih članic). Zavedati se je namreč treba, da je tudi schengen vsaj delno povezan z begunsko krizo, kot je ob robu zasedanja notranjih ministrov priznal eden izmed nizozemskih diplomatov. Zapore meja so namreč tudi eno izmed »nujnih sredstev« za preprečevanje »prostega pretoka teroristov«.
Med zasedanjem notranjih ministrov je to z objavo alarma, da Evropi grozi »nov val terorističnih napadov tako imenovane Islamske države«, posredno potrdil tudi šef evropskega policijskega urada Evropol Rob Wainwright, ko je ministrom predstavil nov Evropolov protiteroristični center. Evropa se ne le nacionalno ograjuje, postaja tudi vse bolj zastražena trdnjava, v katero kmalu ne bo več mogoče vstopiti.
Zlata zora za skrajneže
Prestrašena evropska politika, ki na mejah panično postavlja ograje, uvaja poostren policijski nadzor, straši svoje državljane in z vsem tem stopnjuje tudi napetosti med prišleki in domačini, počne torej točno tisto, na kar že lep čas opozarjajo poznavalci islamskega ekstremizma. Namesto da bi po sistemu vezne posode, kar polmilijardna skupnost 28 članic zagotovo je, omilila pritisk begunske krize na za vse znosno raven, potem pa ga demokratično anulirala, nehote uresničuje strategijo islamskih ekstremistov in potencira družbene napetosti. Pri tem pa se še čudi, da v takšnih razmereh v Evropi cveti desničarski ekstremizem.
Franocoska Nacionalna fronta že grabi po predsedniškem položaju, v Nemčiji še včeraj nepomembna Alternativa za Nemčijo postaja tretja najmočnejša politična sila. Kakšen fašizem se v podobi Zlate zore lahko rodi v Grčiji, če jo bo EU spremenila v svoj »hot spot«, se pri tem očitno ne vpraša nihče izmed evropskih politikov.
