Postideologija italijanskih volitev

Izid parlamentarnih volitev v Italiji so določile zelo praktične reči: velike socialne razlike, brezposelnost, revščina, izseljevanje, priseljevanje. Te teme se dotikajo volilcev bolj kot ideološka vprašanja, zato sta zmagala Gibanje 5 zvezd Luigija De Maia in Liga Mattea Salvinija.

Na tokratne volitve se je smiselno ozreti skozi optiko zelo visoke abstinence, socialne izključenosti, dramatične brezposelnosti med mladimi, izseljevanja ter nasploh razlik med razvitim italijanskim severom in nerazvitim jugom. Po 4. marcu je v povolilni Italiji zaslediti nekaj radikalno novega, to ni več politična geografija, kot smo jo poznali. Celotno politično prizorišče pravzaprav obvladujeta samo še dve grupaciji: protisistemsko, protielitistično Gibanje 5 zvezd in skrajno desna, nacionalistična Liga, s političnega obrobja sta se pomaknili na glavni oder.

Jug

Tik pred volitvami – jasno je bilo, da bo za volilni rezultat bistveno razpoloženje na jugu države – je bilo patetično, kako so vsi politiki, od Silvia Berlusconija do Mattea Renzija, romali tja. Jug Italije je praviloma pozabljen in zanemarjen, visoka politika običajno gleda vstran.

Zaradi popularnosti Gibanja 5 zvezd na jugu pa je voditelj Naprej, Italija v zadnjem hipu odpotoval v Neapelj, kjer je obljubljal 500 tisoč novih delovnih mest. Oziroma je prvak Demokratske stranke pozival volivce Beppeja Grilla in Luigija Di Maia, naj ne glasujejo za protestno gibanje in svaril pred možno povezavo Petih zvezd s skrajno desno Ligo Mattea Salvinija.

In kje so ti bili vsa leta prej, ko sta se na Jugu kopičila jeza in gnev in nihče ni postregel s kakršno koli rešitvijo, je pred dnevi problematiziral politično docela prezrti del države Corriere della Sera. Spomnil je na politično kulturo desne sredine, ki jo je eden od politologov definiral kot »forzalegizem« (Berlusconijeva stranka Forza, Italia in Salvinijeva Lega), ta je leta 1994 deklariral, da je tisto, kar šteje, edinole Sever – in če bo imel zagon Sever, bo imela zagon celotna Italija. Mimogrede, dosedanji premier Paolo Gentiloni je bil prvi, ki je po četrt stoletja, zelo natančno, po 23 letih, ponovno uvedel ministrstvo za italijanski jug, Mezzogiorno.

Abstinenca

Senca abstinence je visela nad tokratnimi volitvami od vsega začetka in letos je bila udeležba 72,9-odstotna, najnižja v vsem povojnem obdobju. Nekatere javnomnenjske analize so celo napovedovale, da bo zdrsnila pod 70 odstotkov. Zniževanje participacije je simptom nizkega zaupanja državljanov v politične institucije in siromašenja demokracije, preštevilni apeli pred marčnimi volitvami, med drugim predsednika Sergia Mattarelle, niso zalegli, razočaranega volilnega telesa ni bilo mogoče prepričati. Italija je v evropskem povprečju vedno odstopala z visoko udeležbo, v zadnjem času so se statistike spremenile.

Pomenljivi so bili že predvolilni kazalniki, inštitut Demopolis je ugotavljal, da 67 odstotkov Italijanov sploh ne pozna kandidatov, ki se potegujejo za mandate v poslanski zbornici in senatu. Mnoge od teh podatek niti ni zanimal, ker se volitev tako ali tako niso nameravali udeležiti. Sondaže, ki jih je dobra dva tedna pred volitvami za rimsko Repubblico opravil Demos, so pokazale, da je bilo 45 odstotkov vprašanih še vedno neodločenih, velika večina teh se je nagibala k abstinenci.

Vse od prvih volitev italijanske republike 8. maja 1948 se volilna udeležba zmanjšuje, odstotek tistih, ki ne pridejo na volišča, se je več kot potrojil, od 7,8 je zrasel na 27 odstotkov. Podatki italijanskega notranjega ministrstva kažejo, da so bile številke po vojni, v petdesetih in šestdesetih letih, stabilne, vseskozi nad 90 odstotki. V drugi polovici sedemdesetih let in v osemdesetih je abstinenca skokovito narasla, po letu 1992 malce padla; ta podatek sovpada s korupcijskimi škandali, ki so pretresali italijansko politiko. Po navedbah italijanskega državnega statističnega urada (ISTAT) tačas tretjina Italijanov ne zaupa ne političnim strankam ne parlamentu, odraz tega je visoka volilna abstinenca, od 1993. se volilna udeležba sistematično znižuje.

Še posebno v zadnjem času, volitev leta 2013 se je udeležilo 75,2 odstotka volivcev. V Italiji, tako kot drugod, politiki ne morejo več pritegniti volivcev in preobrniti padajoče dinamike. Zemljepisno je abstinenca najvišja na jugu države, kjer so prebivalci najbolj frustrirani; v Apuliji, Kampaniji, Kalabriji in na Siciliji, ponekod je brezposelnih več kot polovica mladih, je trikrat večja kot na severu. Prebivalci so razočarani nad praznimi obljubami, ne verjamejo več v politično participacijo.

Brezposelnost

Med pomembnimi kazalci italijanske stvarnosti je visoka brezposelnost, nekatere južnoitalijanske pokrajine so po odstotku brezposelnih uvrščene najviše v Evropski uniji. Medtem ko je v Italiji brezposelnost v povpreču dvanajstodstotna, je na jugu, recimo na Siciliji in v Kalabriji, prek 20-odstotna. Kljub nekaterim spodbudnim številkam v zadnjem času, je vse več prekarnega dela, število brezposelnih mladih je posebej skrb zbujajoče in visoko nad evropskim povprečjem.

V volilni kampanji pa problematike mladih tako rekoč ni bilo opaziti, bistveno več tem je bilo osredinjenih na staro populacijo.

Tudi na lestvici revščine in socialne izključenosti držav članic Evropske unije je po podatkih Eurostata Italija umeščena zelo visoko, takoj za Romunijo, Bolgarijo in Grčijo, in pred Hrvaško, Španijo.

Izseljevanje

In medtem ko je bilo v središču volilne kampanje priseljevanje tujcev in s tem povezana varnost, ima Italija problem emigracije. Italijani odhajajo s trebuhom za kruhom. V zadnjem letu, dveh se je italijanska mobilnost izrazito povečala, kar je posledica zgoraj naštetih brezposelnosti, revščine in tveganja socialne izključenosti. Kakih pet milijonov Italijanov tačas živi v tujini, večinoma v evropskih in latinskoameriških državah. Največ jih je odšlo iz južne Italije, posebej s Sicilije in Kampanije, pa tudi iz severnega dela, Lombardije, Benečije, Doline Aoste. Med izseljenci je abstinenca posebej visoka, na volitvah pred petimi leti skoraj 70 odstotna.