Tiskane izdaje
Calais – Od skoraj 200 otrok in mladostnikov brez spremstva, ki živijo v begunskem taborišču v francoskem pristaniškem mestu in so upravičeni do britanskega azila, ker imajo v Združenem kraljestvu bližnje sorodnike, jih je na Otok v zadnjih dneh prispela manj kot polovica.
Pred začetkom »rušenja« calaijske »džungle« je britansko notranje ministrstvo prejšnji teden pospešilo postopke za sprejem relativno majhne skupine mladoletnih oseb. Natančne številke, koliko otrok in mladostnikov iz Calaisa bo dobilo priložnost za življenje na Otoku, odgovorni niso podali. A jasni so bili, da delo predstavnikov ministrstva na terenu, katerih naloga je bila identificirati in popisati kandidate za azil, spremlja občutek nujnosti zaradi napovedane razselitve iskalcev azila v sprejemne centre v drugih delih Francije. Med njimi bodo zagotovo tudi tisti, ki jih je Združeno kraljestvo pripravljeno sprejeti skladno s pravili evropske azilne zakonodaje.
Preštevanje upravičencev
V džungli živi od 7000 do 10.000 ljudi, odvisno od tega, kdo daje podatke. Enako neznanko predstavlja število ljudi, mlajših od 18 let. Po ocenah Rdečega križa je v barakarskem naselju najmanj 187 otrok brez spremstva, za katere veljajo drugačna pravila kot za okoli tisoč mladoletnikov, kolikor jih po navedbah francoske organizacije France Terre d’Asile že dlje časa živi v taborišču.
V zadnjem tednu je iz Calaisa v Britanijo skupno pripotovalo okoli 70 otrok, starih med 12 in 17 let. V skladu s pravili dublinske uredbe so vsi od njih upravičeni do azila, saj so uspeli dokazati, da imajo v Britaniji sorodnike. V Calaisu je po navedbah Unicefa še vsaj desetkrat toliko mladoletnikov, ki trdijo enako. Včeraj je iz Francije prispela tudi prva skupina mladostnikov brez spremstva, ki nimajo svojcev na Otoku, ampak jih je država kljub temu pripravljena sprejeti iz humanitarnih razlogov. V njej je bilo po navedbah Guardiana 54 deklet, večinoma iz Eritreje.
Majhno število tistih, ki so jim britanski organi odobrili prošnjo za azil, kaže predvsem na kompleksnost postopkov identificiranja oseb in preverjanja njihovih družinskih vezi. Preden lahko begunske otroke združijo z njihovimi sorodniki na Otoku, uradniki potrebujejo dokaze o tem, da so njihove zgodbe resnične. Pri tem se zanašajo na pomoč francoskih organov in humanitarnih delavcev, a odločitve, ki jih sprejemajo, niso lahke. »V primerih, kjer verodostojni in jasni dokazi niso na voljo, se ocena starosti posameznikov poda na podlagi njihove zunanjosti in vedenja,« je pred dnevi pojasnil predstavnik ministrstva.
Skrb pred izigravanjem pravil
V vsesplošnem obupu, ki ga spremlja življenje v nemogočih razmerah, se mnogi prebivalci džungle zatečejo k laganju o svoji starosti in sorodnikih, ki da so pripravljeni skrbeti zanje in jim zagotavljati streho nad glavo. Toda veliko je tudi takšnih, ki govorijo resnico, a svojih besed ne morejo podkrepiti z dokazi, ker nimajo ustreznih dokumentov ali pa ne vedo, kje natanko živijo njihovi svojci. Vse to močno zavleče postopek verifikacije.
Za uradnike je pomembno, da nalogo opravijo brez večjih napak, čeprav se birokratske ovire v teh primerih večkrat zdijo nečloveške. Britansko javno mnenje je naklonjeno sprejemanju begunskih otrok brez spremstva, a je občutljivo na vsakršno obliko izigravanja pravil. Nekatere od tistih, ki so prispeli v zadnjih dneh v procesni center v londonskem okrožju Croydon, po mnenju kritikov verifikacijskega postopka, ki ga uporabljajo uslužbenci notranjega ministrstva, niso otroci ali mladostniki, temveč odrasli. Po prihodu prve skupine azilantov iz Calaisa se je pojavilo več pozivov tako politike kot medijev k izboljšanju postopka tudi z opravljanjem pregledov zobovja. Zamisel so nevladne organizacije in zdravniki takoj obsodili in jo označili za neetično in nezanesljivo pri določanju starosti posameznikov. Kot tako so jo zavrnili tudi predstavniki oblasti.
