Tiskane izdaje
Begunci in migranti še naprej množično umirajo v Sredozemlju. Tisoči so ujeti na grških otokih. V Evropi se krepi skrajna desnica. Zdi se, da Evropa ne deluje, a po drugi strani je Evropska unija največji donator humanitarne pomoči na svetu. O vsem naštetem smo se pogovarjali z evropskim komisarjem za humanitarno pomoč in krizno upravljanje, 58-letnim Ciprčanom Christosom Stylianidesom.
Kako pol leta po zaprtju balkanske poti in podpisu dogovora med Evropsko unijo in Turčijo vidite položaj beguncev, ki so ujeti v Grčiji in Turčiji? Obiskal sem kar nekaj »namestitvenih« centrov in razmere so grozljive, denimo na Chiosu. Se strinjate, da je dogovor EU in Turčije življenje beguncev le še poslabšal?
Situacija se je po zaprtju meje med Grčijo in Makedonijo drastično spremenila. Grčija je nenadoma morala poskrbeti za več deset tisoč beguncev, prej pa je bila le kratkoročna »tranzitna« država. Grška oblast je morala urgentno priskrbeti pomoč in nastaniti na tisoče ljudi. Potrebe po pomoči se stopnjujejo. Zato je Evropska unija Grčiji odobrila urgentno pomoč. EU je sicer Grčiji pomagala že prej – s kratkoročnimi urgentnimi ukrepi znotraj Fundacije za azil, migracije in integracijo (AMIF). Tu gre predvsem ta namestitev, hrano, zdravstveno oskrbo …
Glede na izredne dimenzije krize je EU pripravila poseben instrument pomoči v urgentnih primernih (ESI), katerega proračun znaša 700 milijonov evrov za tri leta in je kot humanitarna pomoč namenjen članicam EU, kjer je begunska kriza najhujša. Rad bi omenil, da je bil glavni cilj dogovora med Evropsko unijo in Turčijo prekinitev neorganiziranih, kaotičnih in nevarnih migrantskih tokov ter njihova zamenjava z organiziranimi, varnimi in legalnimi potmi proti Evropi – za vse tiste, ki si zaslužijo mednarodno zaščito v okviru evropske in mednarodne zakonodaje. Število prihodov iz Turčije v Grčijo se je v zadnjih mesecih zelo zmanjšalo.
Dogovor s Turčijo iz novembra 2015, ki je bil predhodnik dogovora iz marca letos, je evropski komisiji omogočil, da v Turčiji lahko pomaga več beguncem v krajšem časovnem obdobju. Do zdaj je bilo – izmed treh milijard evrov – za humanitarno in tudi drugačno pomoč izplačanih 740 milijonov evrov, do konca leta naj bi se ta znesek povečal na dve milijardi. Ta denar je namenjen beguncem, in ne Turčiji. Znotraj evropsko-turškega akcijskega načrta so se turške oblasti zavezale, da bodo izboljšale pravni status beguncev v državi, vključujoč njihovo pravico do dela.
V malem Libanonu je več sirskih beguncev kot v vsej Evropski uniji, toda nekatere evropske države so – vključujoč evropske institucije – ozračje izrednih razmer in velike krize ustvarile kar v Evropi. Begunska kriza po mojem mnenju v EU ne obstaja. Obstaja le kriza Evrope. Kako vi vidite odziv EU na begunsko-migrantsko dogajanje?
Mislim, da obstoj globalne begunske krize ni sporen. Na svetu je 65 milijonov ljudi, ki so morali zapustiti svoje domove. Od tega jih je 21 milijonov beguncev zunaj svoje domovine, trije milijoni pa so prosilci za azil. Od tega jih je lani milijon za azil zaprosilo v EU. Če se številke v Evropi znotraj globalnih primerjav zdijo nizke, je nenaden in nenadzorovan prihod velikega števila ljudi pustil sledi v številnih evropskih državah ter presegel njihove zmogljivosti za pomoč.
Evropska unija je bila in je tu zato, da pomaga: tako našim državam članicam kot sosednjim državam. Evropska komisija se je reševanja begunske krize lotila celostno – z Evropsko agendo za migracije. S to smo vzpostavili različna orodja in instrumente, ki so na voljo tako na ravni EU kot držav članic.
Trudimo se še naprej: ECHO pomaga beguncem povsod, kjer so. Močno smo povečali našo finančno pomoč tudi državam, od koder ljudje bežijo, denimo Siriji in v regiji. Tudi v »tranzitnih« državah, kot sta Turčija in Grčija. Ves čas razvijamo nove načine pomoči beguncem. V Turčiji financiramo »e-vaučerje«, dejansko bančne kartice, s katerimi lahko registrirani begunci kupijo hrano za družino. Tako lahko ohranijo neodvisnost, dostojanstvo in svobodo izbire, hkrati pa lahko pomagajo tudi lokalnim ekonomijam.
Evropa govori o številkah in pozablja na ljudi, njihove zgodbe in usode. Namestitveni centri hitro rastejo, a hitro se vzpenja tudi skrajna desnica. Kaj se dogaja v Evropi?
Naša humanitarna pomoč podpira več milijonov, ki so seveda ljudje, in ne številke; vsak s svojo zgodbo, željami, družinami in okoliščinami. Ne gre le za to, da se pove njihova zgodba. Pomembno je, da jim pomagamo, da jo lahko povedo sami. Denimo s pomočjo kampanje #Emergencylessons, s katero poskušamo povečati ozaveščenost o usodah begunskih otrok, ki jih je od doma pregnala vojna v Iraku in Siriji, in so z našo humanitarno pomočjo lahko nadaljevali šolanje. Ustvarimo lahko pozitivno razliko – še posebno z izobraževanjem!
Ko grem na teren, se vedno poskušam srečati s čim več ljudmi, ki prejemajo našo pomoč. Poslušam jih, govorim z njimi. To počno tudi drugi komisarji.
A moramo govoriti tudi o številkah. Ko obstaja kriza, ki jo je treba upravljati, so številke pomembne, a »skomunicirati moramo tudi induvidualne zgodbe, ki pokažejo, da ima kriza človeški obraz. Odločni smo, da to storimo čim večkrat.
Kar se dogaja na tej »fronti« v Evropi, je zelo zapleteno in jo je samo iz Bruslja težko nasloviti. Protimigrantski populizem se krepi v številnih državah članicah EU. Delamo, kar je v naši moči, da »učlovečimo« dejstva in krizo. Le skupaj lahko rešimo te težave in pomagamo ljudem, ki potrebujejo našo pomoč. Evropi je mar. Potrebujemo skupno evropsko rešitev. In tudi globalna prizadevanja za skupno rešitev krize.
Evropska unija je največji donator humanitarne pomoči na svetu. Ta podatek je, vsaj nam, Evropejcem, bolj ali manj neznan. Pred kratkim sem se vrnil z meje med Mavretanijo in Malijem, kjer hudo podhranjeni programi Združenih narodov, ne bi preživeli brez evropskega denarja (ECHO).
Kakšna je struktura evropske humanitarne pomoči? Kako izberete svoje prioritete? Kakšen je algoritem financiranja? In zakaj Evropejci o tem vemo tako zelo malo?
S skoraj 1,1 milijarde evrov – to je izhodiščna vsota – je bil proračun EU za reševanje življenj v naravnih in s strani človeka povzročenih katastrofah najvišji do zdaj, konec leta pa bo ta številka še višja. Vedno je bila.
Algoritem financiranja je kompleksen proces … Najprej analiziramo različne krize in posamezne regije in države, da vidimo, kje je ogroženost lokalnega prebivalstva največja in kje je najmanj kapacitet. Pri tem poskušamo »locirati« tako imenovane pozabljene krize, krize, ki pri medijih in mednarodnih donatorjih skoraj niso deležne pozornosti. Odločamo se tudi na podlagi sodelovanja z drugimi donatorji, količine pomoči, ki je lahko učinkovito dostavimo, varnosti in dostopnosti. Glede na našteto najprej določimo 80 odstotkov letnega proračuna za vsako izbrano državo. Preostalih 20 odstotkov je »operativna rezerva«, ki je na voljo morebitni novi krizi ali poglobljeni obstoječi.
Kar zadeva zavedanje prebivalcev EU o vlogi Unije kot donatorja – vedno bi lahko bilo bolje. Sem pa je izjemno ponosen, da devet izmed desetih državljanov EU podpira financiranje evropske humanitarne pomoči (http://ec.europa.eu/echo/eurobarometer_en).
Christos Stylianides, evropski komisar za humanitarno pomoč in krizno upravljanje. Foto: Osebni arhiv
Naše prioritete se določajo skladno s potrebami ljudi v krizah, a končne rešitve seveda ni mogoče doseči le s humanitarno pomočjo. Poglejte samo Sirijo, Irak ali Afganistan. Za te konflikte potrebujemo politično rešitev. Ob tem ne smemo pozabiti na Ukrajino in krize v Afriki, še posebno v Južnem Sudanu in Centralnoafriški republiki. Zavedamo se, da bi morale biti za pomoč tem državam odgovorne tudi sosednje države. Gradimo »vzdržljivost« in pomagamo znotraj ogroženih držav in v sosedstvu – to je naša glavna prioriteta.
Ob tem moramo biti močni kot glavni globalni humanitarni akter. Na svetovnem humanitarnem vrhu v Istanbulu smo se zavezali pomagati v sto različnih induvidualnih programih – želimo, da pomoč res dobijo tisti, ki jo najbolj potrebujejo. V sodelovanju z našimi partnerji moramo izboljšati učinkovitost in učinek humanitarnih financ. Enako pomembna je naša finančna podpora izobraževanju v izrednih razmerah ter deklicam in dečkom v krizah omogočiti vsaj kanček občutka normalnosti in stabilnosti. Seveda moramo vedno ostati osredotočeni na mednarodno humanitarno pravo in na dostop ter varnost humanitarnih delavcev, ki so v vse bolj kompleksnih krizah ključni.
Ali v Evropi obstaja solidarnost? Sprašujem vas kot človeka in kot politika?
Seveda obstaja! To izjavljam kot politik in kot ponosen Evropejec. Evropska solidarnost obstaja na vseh ravneh in v vseh oblikah. Na tisoče prostovoljcev je v zadnjem letu pomagalo beguncem in jih podpiralo. Ne le v Grčiji, ampak po vsej Evropi. Evropska solidarnost obstajala »na terenu«, spodbujali smo jo z evropskimi mehanizmi civilne zaščite, v koordinaciji z evropsko komisijo. Poleg tega je 23 držav članic je skupaj z Norveško prispevalo več ton pomoči. Šotore, odeje, postelje … EU je zagotovila dovolj denarja za kritje akutnih humanitarnih potreb, kot so streha nad glavo, hrana in zdravstvena oskrba. In to skupaj z dolgoročnim financiranjem držav, ki so najbolj izpostavljene.
Na terenu opažam, da ljudje počnejo tisto, kar bi morale početi države in EU. Ljudje so »privatizirali« humanizem in tudi humanitarizem. Še posebno v Grčiji!
Odziv Grkov je izjemen. Bili so eni izmed prvih, ki so se odzvali, in odzvali so se zgledno. Lahko se le poklonim njihovi dobrodošlici beguncem. Lahko je zgled za vse nas. In Grčija in Grki v teh težkih časih svojem trudu niso sami. Grčija je še vedno ključna točka vstopa v EU za veliko beguncev, kar je za državo veliko breme, saj vse skupaj presega njene finančne in upravne zmogljivosti. Evropska unija je na frontni črti, ko gre za pomoč beguncem v Grčiji. Tesno sodelujemo z oblastmi. Trenutno evropsko financiranje »nagovarja« urgentne humanitarne potrebe več kot 55.000 beguncev, ki so nastanjeni v več kot tridesetih različnih mestih po Grčiji.
Evropska komisija grškim oblastem pri upravljanju humanitarnih razmer pomaga, kolikor se le da učinkovito. V Grčiji in tudi v drugih državah, ki se spopadajo z velikimi humanitarnimi izzivi, mednarodne nevladne organizacije in agencije Združenih narodov ponujajo pomoč in znanje, ki temelji na večdesetletnih izkušnjah. To ni »privatizacija« humanitarizma, ampak pomoč pri celostnem odzivu grških vladnih služb.
Letos je na poti proti Evropi v Sredozemlju umrlo že skoraj 3000 ljudi. Od leta 2010 več kot 10.000. Od leta 2000 več kot 25.000. Sredozemlje je še naprej množično grobišče. Na obzorju ni mogoče zaznati niti nastavkov humanistične rešitve. Kako vidite prihodnost in možne rešitve?
V Sredozemlju delamo vse, kar je v naši moči. Okrepili smo svoje delovanje – namen je reševanje človeških življenj. In humanitarna pomoč. Potrojili smo sredstva za iskalne in reševalne operacije. Lani smo pomagali smo pri reševanju več kot 240.000 ljudi. Hkrati se prek skupne akcije Frontexa in evropske sredozemske operacije EUNAVFOR Sophia v sodelovanju s turškimi oblastmi in Natom v Egejskem morju spopadamo s tihotapskimi kriminalnimi združbami. Bili so dnevi, ko smo v štiriindvajsetih urah pred libijsko obali rešili 2000, tudi 3000 ljudi.
Moja služba humanitarca in evropskega komisarja je pomagati ljudem v stiski. Kjerkoli že. V Turčiji, v Libiji ali doma – v Siriji, Afganistanu in Južnemu Sudanu. Kot rečeno – dolgoročne rešitve so lahko le politične. Diplomacija mora opraviti svoje delo, vojne morajo biti ustavljene. S humanitarno pomočjo, ki jo zagotavlja Evropska unija, lahko naredimo le toliko in toliko, hkrati pa nismo orodje za upravljanje migracij.
Veselim se visokega srečanja na sedežu Združenih narodih v New Yorku, ki bo 19. septembra in katerega tema bodo množični premiki beguncev in migrantov. Ob tej priložnosti pozivam vse naše partnerje, da »okrepijo« mednarodni predlog za zaščito beguncev in preseljevanje. Ki bi moralo potekati prek globalne delitve odgovornosti in solidarnosti.
