Povezali bi se s stranko Ciudadanos, s Podemos ne

Presenečenja ni bilo, Andaluzija ostaja tudi po nedeljskih regionalnih volitvah v rokah socialistov. Radikalno levi Podemos ni postavil na glavo andaluzijske politike, bo pa imel v 109-članskem parlamentu v Sevilli 15 sedežev.

Socialisti (PSOE) na eni strani in Ljudska stranka (PP) na nasprotnem bregu bodo še naprej glavni snovalci andaluzijske politike in tudi nasprotniki. Prvi so v nedeljo dobili 35 odstotkov glasov (47 sedežev), drugi so se morali zadovoljiti s 27-odstotno podporo (33 sedežev). In vendar tudi glasov skrajne levice Podemos, ki je izšla iz gibanja Indignados, ne bo mogoče kar preslišati, s petnajstimi poslanci (slabih 15 odstotkov) bodo poskušali vnesti v parlament vsaj »malo zdrave pameti z ulice«.

Socialisti, ki vladajo v ruralni in demografsko precej postarani Andaluziji od leta 1982, tokrat niso povedli z absolutno večino, kakor niso niti ob regionalnih volitvah leta 2012, ko so se na oblasti obdržali samo zaradi pakta, ki so ga sklenili z Združeno levico (ekološko-komunistična Izquierda Unida). V nedeljo so se odrezali še za štiri odstotke glasov slabše kot leta 2012 in sploh najslabše doslej, kar analitiki pripisujejo slabi ekonomsko-socialni kondiciji regije: brezposelnost je 34-odstotna, pa tudi korupcijskim aferam. Volivci jim jih očitno ne zamerijo kaj dosti, saj jim zaupajo bolj kot vsem drugim političnim taborom ... Andaluzija je pač Andaluzija, spomin na revščino, ki je v njej vladala pod Francom, je živ, prav tako so močna občutja, ki so se porajala ob velikih socialnih zmagah socialističnega premiera Felipeja Gonzáleza.

Zasluge, da socialistična stranka, naprej ohranja ugled, ima tudi 40-letna predsednica Susana Díaz, ki se je bila tokrat odločila za zelo osebno kampanjo in počasi vrača, kakor analizirajo mediji, regionalnim socialistom polno demokratično legitimnost. Ni zanemarljivo, da je pred dvema letoma na prvem stolu v avtonomni skupnosti zamenjala predhodnika Joséja Antonia Griñana; odstopil je zaradi mahinacij z denarjem, namenjenim brezposelnim. Díazova je številne Andaluzijce prepričala z odprtostjo in energijo, predvsem pa jo dojemajo kot glasnico nove politične generacije. Njena karizma je tolikšna, da bi jo nekateri radi videli na kar nacionalnem čelu PSOE v Madridu, namesto Pedra Sáncheza.

Kakor socialisti je ob tokratnih volitvah nemalo – kar 13 odstotkov glasov v primerjavi s prejšnjimi oziroma 17 sedežev – izgubila tudi andaluzijska Ljudska stranka. Obema strankama so številne glasove odvzeli Ciudadanos (Državljani), ki so se strankarsko formirali pred osmimi leti v Kataloniji, sprva v odgovor na tamkajšnji nacionalizem. Zdaj, ko so presegli meje katalonske regije, so v andaluzijskem parlamentu dobili devet sedežev. Njihov dosežek je lahko razumeti kot znamenje, da si Andaluzijci želijo sprememb, vendar ne nujno brezkompromisno radikalnih. Združena levica (IU), ki se je tokrat znašla na petem mestu, ima po novem samo pet sedežev in tako premalo glasov, da bi bila še naprej ključna igralka pri zagotavljanju vladne večine. Vodilni socialisti, ki obljubljajo stabilnost in enotnost, so že zavrnili vsakršno povezovanje s PP in Podemos, ni pa izključeno, da ne bodo ponudili roke Ciudadanos. Ti so jim svojo že vnaprej izmaknili: nacionalni vodja stranke Albert Rivera je že povedal, da jih ne bo v andaluzijski vladi.