Tiskane izdaje
Pariz – Poštena streha nad glavo ni samoumevna banalnost, saj v Franciji kar 3,5 milijona ljudi nima urejenega stanovanjskega vprašanja. Da bi tudi vsi tisti najbolj ranljivi, ki stanujejo v neprimernih razmerah, imeli dostop do spodobnih stanovanj, si od leta 1990 prizadevajo v združenju DAL (Droit au logement). Vodi ga Jean-Baptiste Eyraud.
V mladosti se je kot aktivist angažiral na skrajni levici, tudi sam živel v skvotih in prav tako zdaj se zavzema za pravičnejši družbeni model – za dostojno streho nad vsako glavo.
Pri DAL redno opozarjajo na stanovanjsko problematiko, manifestirajo pred pristojnimi inštitucijami, tudi z zahtevami po zasegu praznih objektov, za dobrobit na stotine prizadetih družin in skupaj z njimi pa tu in tam postavijo šotorišča; leta 2009, na primer, so se nastanili pred Pariško borzo, ali pred dvema letoma na Trgu republike. Ne bijejo se zaman: DAL je zaupanja vredno ime, ki se ne pripenja na nobeno politično stranko in poskuša ohranjati finančno neodvisnost. Tudi zaradi njihovega boja so v Franciji leta 2007 sprejeli zakonodajo o pravici do stanovanja in pravici do nastanitve. Ni nepomembno, da je med ljudmi z nerešenim stanovanjskim problemov kar 90 odstotkov priseljencev oziroma imajo migrantske korenine.
Pri Fundaciji Abbé-Pierre so pred nedavnim objavili podatke, da je v Franciji kar 3,5 milijona ljudi, ki nimajo urejenega stanovanjskega vprašanja, »stanovanjsko« ranljivih pa jih je kar osem milijonov.
Mnogi nimajo stanovanja oziroma sploh strehe nad glavo in so bodisi na ulici bodisi se zatekajo po javno pomoč: bivajo v različnih centrih ali hotelskih sobah, ki jih plačuje država. Nemalo je tudi takih, ki jim zavetje, vsaj začasno, nudijo prijatelji ali znanci, pa takih, ki se stiskajo v premajhnih stanovanjih. Po normah, ki jih določa Insee [nacionalni inštitut za statistiko in ekonomske študije], prenatrpanost pomeni tri odrasle v dvosobnem stanovanju. Med temi 3,5 milijoni so še takšni, ki prebivajo v prikolicah, barakah, po kleteh, na podstrešjih in v drugih neprimernih prostorih; nevzdrževanih, brez primerne izolacije ali električne napeljave in podobno.
Številke so v zadnjih letih korenito poskočile.
Res je, leta 2001 je bilo v Franciji 90.000 ljudi brez stalne strehe nad glavo, zdaj jih je že več kot 140.000 [med njimi je 30.000 otrok]. Hkrati se povečuje število izgonov, v petnajstih letih je število sodnih sklepov o izgonu naraslo z 90.000 na 125.000.
Zaradi izgonov so močno grajali predsednika Nicolasa Sarkozyja, a pod socialistično taktirko Françoisa Hollanda ni nič bolje.
Po podatkih ministrstva za pravosodje so leta 2013 izgnali 125.000 ljudi, kar je veliko. Korenito, kar za dvakrat, so se v obdobju od 2002 do 2009 zvišale tudi cene nepremičnin, prav tako zemljišč, zaradi česar so narasle najemnine: v povprečju za 50 odstotkov na ozemlju celotne Francije. Nasprotno pa se prihodki najemnikov niso povečali, drugače, celo znižali so se. Na nepremičninskem trgu je po drugi strani veliko bogatenja, toda na hrbtu nižjega sloja.
Kakšna je dinamika na domačem trgu nepremičnin in kako ji sledi politika?
V Franciji smo sprejeli nekatere ukrepe, s kateri smo preprečili padec cen nepremičnin. Leta 2009 so se te znižale povsod po svetu, pri nas tudi malo, potem pa se je Nicolas Sarkozy odločil, da bo preprečil hujši padec. Medtem ko so se v letih 2010 in 2011 nepremičnine pocenile marsikje po svetu: v ZDA, Veliki Britaniji, tudi v Španiji, so v Franciji stanovanja še naprej izjemno draga in med najdražjimi na svetu, glede na povprečne prihodke gospodinjstev. A ker je danes jasno, da bodo cene morale pasti – to vedo tako nepremičninarji kot investitorji –, nihče noče več investirati v gradnjo. V začaranem krogu smo: gospodinjstva, ki bi hotela kupiti nova stanovanja, nimajo denarja za nakup, saj so ta predraga, investitorji pa skorajda ne gradijo več. Zato pri DAL verjamemo, da je treba spodbujati gradnjo socialnih stanovanj. Potreb je veliko, denarja pa v resnici ne manjka, država nameni za stanovanjsko politiko več kot 40 milijard evrov na leto. Primanjkuje le prave volje in precejšen problem so zemljišča.
Cilj je 500.000 socialnih stanovanj na leto, kajne?
Cilj si je zastavil predsednik François Hollande, toda za zdaj jih zagotovimo manj kot 300.000. Vlada se je čisto narobe lotila problematike, kajti še naprej spodbuja investitorje, tudi z davčnimi ugodnosti, da bi gradili tržna stanovanja, ti pa ne investirajo več. Pomagati bi morala tistemu delu prebivalstva, ki nima strehe nad glavo oziroma stanuje v povsem neprimernih razmerah.
Po zakonu Duflot, sprejetem pred letom dni, naj bi na nekaterih območjih prefekti z dekretom zajezili višino najemnine.
Ni malo območjih, kjer je pomanjkanja stanovanj res veliko in kjer lastniki za vrtoglave vsote oddajajo zelo majhna stanovanja, tudi sobice. Da bi bilo treba uokviriti najemnine, opozarjamo že dolgo časa, sploh pa so te nekdaj – v obdobju od leta 1914 do 1986 – že bile zamejene; dokler ni oblasti prevzel Jacques Chirac. Pod njim so se počasi začele višati, sploh od leta 2000 je na tem področju veliko finančnega špekuliranja. In zdaj smo, kjer smo. Zamejitev najemnin je nujna, da bi lahko zaščitili gospodinjstva s skromnejšimi prihodki. Danes morajo za najem odmeriti tudi več kot polovico prihodkov. Žal ni videti, da bi Vallsova vlada hotela urediti področje, med tem pa postajajo socialne razmere čedalje bolj dramatične, ulici je prepuščenih vedno več ljudi, tudi družine z otroki, mladoletniki.
Na pariških ulicah je videti, da so pod milim nebom prisiljene spati celo ženske z majhnimi otroki.
Tega nekdaj ni bilo. Očitno je, da sistem socialne zaščite, ki smo ga začeli vzpostavljati po drugi svetovni vojni, razpada.
Kakšna je aktualna politika mest? Občine so po zakonu zavezane, da zagotovijo 20 odstotkov socialnih stanovanj.
Da, že od leta 2000, vendar pa zakon še vedno sproža veliko debat, kajti predvsem občine, ki so v rokah desnice, jih nočejo graditi, in tudi volivci niso ravno zagreti zanje. Verjamejo, da bi socialna stanovanja znižala vrednost njihovega imetja, revnejšega sloja nočejo v svoji bližini. Včasih je bila država tista, ki je določala gradnjo socialnih stanovanj, od leta 1984 pa imajo vajeti v rokah župani. Odločajo o vsem, hkrati pa so čedalje bolj ujetniki volivcev. ... Socialno prečiščevanje se je v francoskih mestnih središčih začelo dogajati v osemdesetih ali v devetdesetih letih, v Parizu, denimo, zdaj skorajda ni več delavstva ... Revnejši sloj se je umaknil iz glavnega mesta oziroma ga je videti samo še v socialnih stanovanjih, ki jih je postavila mestna občina. Ob tem je treba poudariti, da mnoga uradno socialna stanovanja v resnici sploh niso socialna. V njih ne biva revnejši sloj, ampak so namenjena srednjemu razredu, pa čeprav jih prikazujejo znotraj teh 20 odstotkov. Revežev noče nihče oziroma si jih želi čim manj. V Franciji seveda podobno kot marsikje drugod od nekdaj obstajajo revne četrti, barakarska naselja ..., in tudi bogati se ograjujejo v svoja geta. Premožni so se v resnici prvi začeli getoizirati, v srednjeveških mestih so bili sloji pomešani. Zato ni prav, ko zdaj vlada govori proti getom in o apartheidu ... Pri DAL nismo toliko proti revnim četrtim, saj življenje v njih spodbuja tudi solidarnost, pravimo pa, da jih je narobe stigmatizirati in diskriminirati. Res pa je, da so bile revne četrti nekoč v središčih mest, medtem ko so zdaj na obrobju.
Kdo živi danes v središču Pariza?
Direktorji podjetij, ljudje intelektualnih poklicev, vodstveno osebje, polovica najbogatejših ...
Vodja komunistov Pierre Laurent pravi, da bi stanovanjska politika morala postati nacionalna prioriteta.
Če bi vsako leto zgradili med 200.000 in 300.000 resnično socialnih stanovanj, bi ustvarjali nova delovna mesta in bi ljudem zagotavljali streho nad glavo. Takšna bi bila prava rešitev, zdaj pa je zaradi tržnih razlogov vse bolj kot ne blokirano.
Skrajna desničarka Marine Le Pen pravi, da bi morali imeti tudi pri reševanju stanovanjske problematike prednost »pravi« Francozi, kakor tudi pri delu, izobraževanju in podobno.
V občinah, ki so v rokah Nacionalne fronte, že občutijo veliko bolečine. Do revnih so vse bolj neusmiljeni, skrb zbujajo zgodbe iz šolskih kantin, kjer po odločitvah nekaterih županov skrajne desnice ukinjajo brezplačne obroke za otroke iz revnejših družin. V kantinah bi morali nahraniti vse otroke, vsak otrok bi moral imeti vsaj en primeren obrok na dan ... Zdaj posegajo celo v ta osnovni princip solidarnosti, kar je kruto.
Kakšna bo prihodnost?
Če bo uspelo oblast prevzeti skrajni desnici, ne bo lahko, ampak tudi Nacionalna fronta ne bi vladala večno. Trenutno niso takšne razmere, da bi se znali socialno dobro organizirati, družba tudi še ni pripravljena na porazdelitev bogastva. V Grčiji, Italiji, Španiji, morda na Portugalskem doživljajo krizo veliko intenzivneje kot pri nas.
Saj je brezposelnost v Franciji še vedno (le) okrog 10-odstotna. Čeprav je jasno, da je med revnejšim slojem zelo povečana ...
Shema je vedno enaka, problemi vedno prizadenejo najrevnejši sloj, tudi stanovanjski problemi. Zato pa se je treba se je znati organizirati in zahtevati pravo stvar. Nujno je, da smo vidni in slišani, treba je manifestirati, se obračati na pristojne organizme, vlado, redno se je treba oglašati in odzivati. Verjamem, da se težave družbe rešujejo samo politično, politiko pa morajo v pravo smer potiskati gibanja. V Franciji za zdaj niso prav močna.
