Pravljica o obljubljeni deželi Nemčiji

»Kar sem videl v Evropi, ni tisto, o čemer sem sanjal,« je povedal 37-letni voznik tovornjaka iz Iraka, ki se je z družino že vrnil domov.

ned, 06.03.2016, 10:00
Nekateri begunci poročajo, da so jim obljubljali le peturni delovni dan za veliko denarja in drugih ugodnosti, zdaj pa spoznavajo, da Nemci delajo veliko in večinoma za zmerne plače.

Berlin – Vsak tretji lanski iskalec azila v Evropi je za tega zaprosil v Nemčiji. Kaj iščejo ti ljudje? Če ne bežijo pred vojno in preganjanjem in večina jih je, po čem hrepenijo in zakaj tega ne morejo dobiti v svojih domovinah?

Od 1,2 milijona ljudi, ki so lani v EU zaprosili za azil, jih je 441.800 to naredilo v Nemčiji, sporoča evropska statistična služba Eurostat. S štirinajstimi odstotki z velikim zamikom sledi Madžarska, ki pa je, resnici na ljubo, lani prejela največ iskalcev zatočišča na prebivalca, potem Švedska z dvanajstimi odstotki in tako naprej do držav, ki jih tako kot Slovenijo prebežniki v veliki večini vidijo le kot tranzitne države. Da se to ne bi spremenilo, poskuša Evropa na vse načine – s prizadevanji za zavarovanje zunanjih meja EU, zapiranjem nacionalnih meja, Natovimi ladjami v Egejskem morju –ustaviti naval. Samo januarja in februarja je v Grčijo prispelo toliko ljudi kot v vsej prvi polovici lanskega leta, nešteti med njimi z edino željo, da bi prišli naprej, v Nemčijo.

Evropo so si predstavljali drugače

Nekateri se že vračajo. »Kar sem videl v Evropi, ni tisto, o čemer sem sanjal,« je ameriškemu časopisu povedal 37-letni voznik tovornjaka iz Iraka, ki se je z družino že vrnil domov. »Hrana je bila grozna, tako gnusna, da z njo ne bi smeli krmiti niti živali, prisilili so nas spati v hladnih, praznih stavbah, in če je bil kdo bolan, so ga ignorirali.« Vsaj zadnje morda ne drži, vsaj v berlinskem sprejemnem centru v bližini Olimpijskega stadiona, ki sem ga obiskala, so najprej uredili zdravniško ambulanto. Begunci pa so si v veliki telovadnici z neuporabljenimi posteljami kot začasnimi stenami res le s težavo uredili nekaj zasebnosti in še to le takrat, ko ni bilo novih prišlekov, ki bi te postelje potrebovali.

Tisti, ki bežijo za svoje življenje, se ne pritožujejo nad tujo hrano, pa naj se jim mleto meso iz svinjskega želodca ali žolca zdita še tako čudna, saj takšnih jedil tako in tako ne ponujajo večinoma muslimanskim prišlekom. V istem zatočišču mi je moški iz Afganistana govoril o begu vse družine pred talibi, ki so jim grozili s smrtjo. V strahu za življenja so vzeli na pot tudi metuzalemsko staro mamo, ki je brezzoba kimala ob vsaki njegovi trditvi, pa čeprav ni razumela niti besede. Tudi grška vlada zdaj ocenjuje, da je kar devetdeset odstotkov med njimi ekonomskih beguncev. A kaj si predstavljajo? Koliko jih je kot prej omenjeni možakar po imenu Abdulah vse svoje premoženje izročilo tihotapcem z ljudmi, ki širijo pravljice o lahkem življenju in velikih zaslužkih v Nemčiji in drugod?

Nemci delajo veliko za zmerne plače

Nekateri begunci poročajo, da so jim obljubljali le peturni delovni dan za veliko denarja in drugih ugodnosti, zdaj pa spoznavajo, da Nemci delajo veliko in večinoma za zmerne plače, če hočejo zaslužiti kaj več, pa ne gre brez dodatnega izobraževanja. Še več, že razvpita raziskava Evropske centralne banke iz leta 2010 je pokazala, da so v medianskem povprečju revnejši od prebivalcev večinoma iz drugih evropskih držav že zato, ker v veliko manjšem razmerju posedujejo nepremičnine. V preteklih letih se je ta položaj morda delno spremenil, a verjetno ne toliko, da bi opravičeval sedanje biblijske selitve narodov.

Morda pa vendarle? Neštete ljudi iz vsega sveta in tudi iz drugih držav EU še vedno privlači podoba urejene pravne države z dovolj dela za pridne in prizadevne – kar zelo skrbi tudi Nemce iz prejšnjih valov priseljevanja. Nemški časopis navaja zdravnika Mehmeta U. iz Severnega Porenja, ki se boji islamizacije Nemčije, saj se je iz Turčije priselil zato, da bi živel v sodobni demokratični državi. Raziskava javnega mnenja iz oktobra lani je pokazala, da podobno razmišlja kar štirideset odstotkov starih priseljencev, ki so se medtem že dodobra udomačili v Nemčiji.

Žrtve in storilci hkrati

Za nekatere pa so prav migracije najboljša priložnost, da se ljudje iz evropskega islamskega preddverja seznanijo z zahodno kulturo, pravno državo in načinom življenja in celo papež Frančišek govori o »arabski invaziji«, socialnem dejstvu, ki ga bo stara celina preživela, kot je preživela že neštete invazije pred sedanjo. Res je, številni priseljenci Evropo in njen način življenja občudujejo že dolgo in si tudi sami želijo podobnega življenja, a nikakor ne vsi. V Nemčiji je mogoče slišati tudi o muslimanskih iskalcih azila, ki sovražijo Jude in Izrael ter ženske vidijo kot plen in podrejene moškim. V berlinskem Tempelhofu so morali policisti nedavno s psi razgnati muslimanske priseljence, ki so pretepali krščanske Irance, policiji so prijavili celo pogovore o tem, kako jih ubiti. Nekateri, ki prihajajo k nam, so tako žrtve kot storilci in na to se je treba pripraviti.

Nemci vsaj tiste, ki so upravičeni do azila, poskušajo vključiti v učenje jezika in pripravo za delo, prepričani, da je integracija edini način za sobivanje in pomoč.

Prijavi sovražni govor