(Pre)visok račun lahko prinese težave

Ljubljana − Obdobje »lažne vojne«, kakor čas po britanskem referendumu radi opisujejo otoški komentatorji in vlečejo metaforične vzporednice z razmeroma mirnimi prvimi meseci po izbruhu druge svetovne vojne, ko se na zahodni fronti še ni vojskovalo, se nezadržno bliža koncu.

Prispodoba je upravičena, ker obstaja precejšnja verjetnost, da ločitev Združenega kraljestva od Evropske unije ne bo prijetna ne za eno ne za drugo stran. Na to opozarjajo diplomati in strokovnjaki, ki v prihajajočih mesecih vidijo vrsto potencialnih ovir in nevarnosti, ki bi lahko zastrupile odnose med državami in vodile v nenadzorovani, kaotični brexit.

Ugibanja in dejstva

Marca se bo iztekel rok, ki si ga je Theresa May postavila za sprožitev 50. člena lizbonske pogodbe. Vse, kar britanska premierka potrebuje za uresničitev svoje obljube, je podpora zgornjega doma parlamenta. Lordska zbornica je ta teden začela postopek potrjevanja zakona o uveljavitvi 50. člena, ki je v začetku meseca brez težav prestal glasovanje v spodnjem domu. Če ne bo nikakršnih presenečenj, bodo lordi zakon najverjetneje potrdili v začetku marca in s tem premierki omogočili, da že na prihodnjem vrhu voditeljev EU v Bruslju uradno sproži postopke za začetek izstopnega procesa.

Od tistega trenutka je prihodnost odnosov med Unijo in Združenim kraljestvom odprta interpretaciji. Izjave politikov, britanskih in evropskih, v večini primerov ne povedo kaj dosti: ugibanj je polno in velikokrat so predstavljena kot dejstva. Večmilijardni račun, ki ga bo EU izdala Britaniji, je dober primer tega. Nobena stran ne ve, koliko bo v resnici znašal. Ocene obveznosti se gibljejo med 24 in 72 milijardami evrov, odvisno od tega, katera stran o njih govori. Evropska jih hoče raztegniti, britanska skrčiti. Obe se na pogajanja pripravljata z nerealnimi pričakovanji, poudarjajo pri londonskem think tanku, Centru za evropsko reformo (Cer), in opozarjajo, da bi lahko takšen pristop hitro pripeljal do njihovega propada. Podobnega mnenja je tudi nekdanji britanski veleposlanik pri EU Ivan Rogers, ki se boji, da bi lahko pogajanja postala »zagrenjena in sprevržena« zaradi vprašanj, povezanih z denarjem, sploh če bi EU poskušala pogojevati dogovore o prihodnjih trgovinskih odnosih s plačilom britanskih obveznosti.

O tem po poročanju Financial Timesa razmišlja več evropskih vlad, medtem ko britanski minister za izstop iz EU David Davis vztraja, da bi se morali o vseh elementih brexita pogovarjati vzporedno.

Politična pogajanja

Po mnenju strokovnjakov bi izstopni račun v grobem moral obsegati tri področja: proračunske obveznosti (denimo vplačila v evropske strukturne in investicijske sklade – ESIF), pogojne obveznosti (kot je financiranje posojil drugim državam) in pokojnine za uradnike EU. Obveznosti, povezane z investicijskimi programi za obdobje, ko Britanija ne bo več članica EU (vse do leta 2023), so najbolj sporne. Država je v financiranje teh programov v preteklosti sicer privolila, a kljub temu meni, da je zakon v tem primeru na njeni strani. Kot pojasnjujejo strokovnjaki, to na koncu utegne biti brezpredmetno, pogajanja namreč ne bodo pravne, pač pa politične narave.

Po besedah Charlesa Granta, direktorja Cera, stališča EU trenutno narekujejo predvsem Nemci, Francozi in evropske institucije. »Ko se bodo pogajanja enkrat začela, lahko nastanejo večja razhajanja,« pravi. »Toda ne smemo pozabiti, da njihove prioritete niso ekonomske, ampak se čutijo ogrožene. Brexit in Trump jih plašita.«

Britanska vlada se tega problema loteva na več ravneh. V preteklih mesecih je poskušala pomiriti skrbi z izjavami, v katerih je poudarila velik interes za ohranitev močne in stabilne EU. Čeprav so številni konservativci pozdravili pripravljenost novega ameriškega predsednika za sklenitev prostotrgovinskega dogovora z njihovo državo, se je London jasno distanciral od najbolj kontroverznih Trumpovih odločitev. Na drugi strani povečana diplomatska dejavnost v vzhodni in severni Evropi kaže, da Britanija računa na stara zavezništva tudi v pogajanjih o brexitu. Vlada naj bi razmišljala celo o preusmerjanju sredstev iz proračuna za mednarodno pomoč v nekatere od novih, Britancem bolj naklonjenih članic EU.

Zatišje pred nevihto

Med britanskimi evroskeptiki vsaj navzven prevladuje močan občutek optimizma pred začetkom pogajanj z EU, ki temelji na prepričanju, da bo Unija tista, ki bo največ izgubila v primeru nenadzorovanega brexita. V tistem, kar bo sledilo uveljavitvi 50. člena, vidijo predvsem igro moči. V otoški konfrontivni politični kulturi to še zdaleč ni nenavaden način reševanja problemov. Bolj ko nasprotna stran vpije, negoduje in izgublja potrpljenje, bolj so prepričani, da imajo prav. Njihovo samozavest dodatno krepijo pozitivni gospodarski podatki in statistike o priseljevanju iz EU, ki je po referendumu nekoliko upadlo. Prepričujejo jih, da je bil brexit edina prava odločitev.

Konservativna stranka in njena voditeljica sta trenutno v dobrem položaju, ob odsotnosti učinkovite opozicije uživata močno javnomnenjsko podporo. Če je bila enotnost stranke po referendumu dvomljiva, zdaj ni več. Komentatorji opozarjajo, da se v trenutkih največje samozavesti ponavadi najlaže pripetijo usodne napake. Pogajanja bodo v Westminster vnesla novo količino nervoze, utegne se zbuditi celo proevropska opozicija. Toda največji pritisk bo Mayeva čutila v konservativnih vrstah. Obstoječe finančne obveznosti do EU bi lahko bile prvi resen sprožilec politične nestabilnosti in znotrajstrankarskih trenj.