Predrugačen svet

Treba se je povezovati, razpravljati, delovati – in predvsem (si) je treba verjeti.

Objavljeno
23. junij 2017 10.58
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
»Drugačen svet je možen«, zanj ni nikdar prepozno; pa saj se v resnici ves čas spreminja. Radikalni kritiki macronizma so nabrusili puščice in že obstreljujejo predsednika Emmanuela Macrona, vnaprej prepričani, da – vendarle je bil Hollandov ekonomski minister – samo poglablja tisto, kar bi bilo treba poplitviti: nepravično ekonomijo, kakršna prevladuje v svetu. Zakrožilo je nekaj peticij proti novi politični garnituri – in njenim »snedenim obljubam«, pa čeprav še ni niti dobro začela delati. Povezane so s francoskim nasprotovanjem davku na finančne transakcije, z migrantsko problematiko ...

»Emmanuel Macron ni nobeno utelešenje preporoda, ampak le nadaljevanje in 'zbirališče' vseh promotorjev liberalizma zadnjih desetletij: torej politike, ki vodi v revščino, v povečevanje socialnih razlik in družbene frustracije, v uberizacijo in ekološka brezpotja …« grmijo v mednarodni altermondialistični organizaciji Attac, v kateri od leta 1998 bijejo boj »proti globalizaciji in cinizmu elit« in, med drugimi akcijami, sestavljajo protisistemske peticije – ker verjamejo, da je »možen drugačen svet«. Ob majskih predsedniških volitvah sem bila na njihovem sedežu v Parizu, kjer me je eden izmed vodilnih aktivistov Daniel Rome opozoril na evropsko srečanje socialnih gibanj poleti v Toulousu. Od 23. do 27. avgusta naj bi se v rožnatem mestu povezali vsi, ne le Francozi in Evropejci, ampak še drugi angažirani državljani z vseh koncev planeta, ki trdijo, da je nujno in mogoče utiriti svet: da bo pravičen, solidaren in trajnosten. Kdor bi od tukaj hotel sodelovati na srečanju, se te dni še lahko prijavi ... − zato, ker v Attacu menijo, da »velikih sprememb v politiki ne bo, če ne bomo postavili na glavo sedanjih (finančnih) razmerij moči in če ne bomo korenito posegli v prevladujoče interese, katerih predstavnik je tudi Macron ... Preobrazbe ne bo brez okrepljenih bojev: socialnega, demokratičnega, feminističnega, protirasističnega in ekološkega.«

A da bi jih znali voditi, se je treba »povezovati«, treba je »razpravljati«, nujno je »delovati« v čim večjem številu – in predvsem, naj dodam, (si) je treba absolutno verjeti: brezpogojno verovati v humano družbo. A vsaj če sodimo po tem, kako je v Španiji izzvenelo v prazno politično besedičenje pred leti spodbudno socialno gibanje Indignados, uperjeno proti podivjanim financam, in še po drugih izkušnjah razpršenih socialnih gibanj, ki se ne zlepijo, je morda čutiti, da te univerzalne vere (nikdar) ni (dovolj) ... Ali je je, ker gre statistično evropskim družbam gospodarsko vse bolje, morda spet manj? Čeprav so francoski volivci postavili v nov parlament tako skrajno desničarko Marine Le Pen kot radikalnega levičarja Jean-Luca Mélenchona.

Spodbudne državljanske dinamike medtem, seveda, ni malo, tudi v radikalnem Attacu igrajo s svojimi akcijami določeno vlogo »nadzornika« politike, je pa zagotovo čas, da vse nevidno alternativno in civilnodružbeno nepokorno postane bistveno bolj množično (medijsko) vidno in povezano. Da, svet je mogoče prezračiti, a ne toliko z agresivno privzdignjenim besedjem o boju, uporu, grajanju neoliberalizma ..., ampak ga državljani v resnici že ves čas (tudi politično) spreminjajo sami: z drobnimi koraki v lokalnih skupnostih, z novodobnim solidarnostno-ekološkim eksperimentiranjem, z zahtevami po brezplačnosti v javnem sektorju, alternativnimi valutami, časovnimi bankami ... Na bolje.