Tiskane izdaje
Čas teče hitro, v Franciji že odštevajo tedne do prvega kroga predsedniških volitev. Da bi se izognili preveliki razpršenosti volilnih glasov, je tudi skrajni čas za sklepanje političnih zavezništev in določene umike. Medtem ko se je na sredini vendarle uspelo povezati Emmanuelu Macronu in Françoisu Bayrouju, je na levici Benoît Hamon na svojo stran pritegnil le Yannicka Jadota, zato pa Jean-Luc Mélenchon naprej vztraja v tekmi za prvi stol v državi.
In kako se po napovedih javnomnenjskih anket utegne razplesti prvi krog 23. aprila? Rezultati raziskave, ki so jo pri Harris Interactive pred dnevi naredili za Franceinfo, kažejo, da je na prvem mestu še vedno voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen s 25 odstotki podpore, medtem ko bi republikanca Françoisa Fillona podprlo 21 odstotkov volivcev, odstotek manj bi dobil vodja gibanja En marche! Emmanuel Macron, po 14 oziroma 13 odstotkov pa bi se lahko nadejala Benoît Hamon iz Socialistične stranke in prvi človek France insoumise (Nepokorna Francija) Jean-Luc Mélenchon. Predvolilno razpoloženje lahko še spremenijo nedavna politična dogovora med Macronom in Bayroujem na sredini ter med Hamonom in Jadotom (EELV; Ekologija, Evropa, Zeleni) na levici, verjetno pa tudi precej obsežna moralno-politična kriza, zaradi katere se zadnje tedne proti korupciji dvigujejo vse bolj jezni Francozi. Ni samo Fillon zakopan v škandal, povezan s fiktivnim delom svoje soproge in neutemeljenim odvetniškim delom svojih otrok, ko sta bila še študenta, ampak se aferaško pogreza tudi Marine Le Pen. A medtem ko konservativnega kandidata obtožujejo na nacionalni ravni, je breme skrajne desničarke evropski: svoji asistentki v evropskem parlamentu Catherine Griset je – v obdobju od leta 2010 do 2016 – namesto dela v parlamentu nalagala obveznosti za Nacionalno fronto v Franciji. Oba kandidata se zdaj trmasto branita kot najbolj neoporečna politika: češ, nemogoče je, da jima s preiskavami otežujejo kampanjo, volitve pa so pred vrati. Le Penova, ki mora evropskemu parlamentu vrniti 300.000 evrov, je pred dnevi spet zatrdila, da vse do francoskih parlamentarnih volitev – 11. in 18. junija – ne bo odgovarjala v nobeni preiskavi, ne policijski ne pravosodni. Da se ji na vabila ni treba odzivati, ji po svoje dovoljuje poslanska imuniteta.
Brez trgovine
In medtem ko Filllon in Le Penova ostajata, začuda, še vedno velika politična ljubljenca javnega mnenja – kar kaže, koliko so Francozi tudi moralno popustljivi do elit –, med seboj trgujejo nekateri drugi tekmeci za prvi stolček v Franciji. Liberalec Macron, ustanovitelj in vodja gibanja En Marche!, in François Bayrou, predsednik Demokratičnega gibanja MoDem, sta si segla v roke v četrtek – in sklenila politično zavezništvo. Srečanje sta označila za »zgodovinski dogodek«, Macron, ki se bo naprej potegoval za predsedniški položaj, verjame, da njuna »zveza pomeni resnično prelomnico v kampanji in v francoskem političnem življenju«. Nekdanjega Hollandovega protežiranca neredki sicer označujejo za politika, »polnega praznine«, ki se v ekonomiji socialno-liberalno zavzema za fleksibilnost dela, strukturne reforme, za manjšo obdavčitev kapitala … Zanimivo je, da bo svoj širši program predstavil šele drugega marca.
»Moja vloga je zelo preprosta,« zdaj po umiku pravi Bayrou, »vse bom naredil, da bi pomagal Macronu.« Med njima menda ni več pričakovati velikih pogajanj in tudi v luči parlamentarnih volitev ne večje trgovine, oba se, med drugim, strinjata, da je skrajni čas za zakon o moralnosti političnega življenja. Bayrou bi hotel, da bi o njem glasovali že takoj na začetku petletnega mandata: da bi se v prihodnje izognili konfliktom interesov in tudi skušnjavam, da bi finančni, industrijski in drugi apetiti nespodobno vplivali na javne odločitve. Politika si še prikimavata, da strankarski pluralizem ne sme ostati samo beseda, ampak mora postati pravilo: zato je prava pot proporcionalni volilni sistem.
Mélenchon vztraja sam
Tudi na levici, kjer se neredki bojijo, da je ne bo v drugem krogu predsedniških volitev 7. maja, se je Hamonu in Jadotu uspelo dogovoriti: v prid socialistu, ki se po novem predstavlja še kot kandidat politične ekologije. Ni pa računati, da bi se iz tekme umaknil prekaljeni radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon, prvi mož Nepokorne Francije (La France insoumise): nobenega približevanja ne bo, saj je prepričan, da je najboljši levičar in boljše zagotovilo Francozom kot Hamon. Zato pa je podpisan dogovor med Hamonom in Jadotom; mnogi zeleni ga označujejo za »popoln uspeh«, saj med drugim napoveduje »postopno in integralno opustitev jedrske industrije v 25 letih« (prve reaktorje bi zaprli že v petih letih), konec uporabe fosilnih goriv, načrt, da bo Francija že leta 2050 stoodstotno odvisna od obnovljivih virov. Pod Hamonom se je, ekološko gledano, nadejati tudi prepovedi pesticidov in hormonskih motilcev, intenzivnega razvoja bioprehrane v skupnih restavracijah, šolskih menzah in drugod, legalizacije kanabisa …
Televizijsko soočenje
Kandidati za predsednika Francije poskušajo omrežiti volivce med svojimi javnimi nastopi po državi, Fillon, Hamon, Le Penova, Macron in Mélenchon pa se bodo lahko na televiziji TF1 soočili 20. marca. Odločitev mnogi pozdravljajo: kajti pred prvim krogom niso v Franciji še nikoli televizijsko izzvali tekmecev, neredki pa grajajo, češ da bi morali predvolilno postaviti skupaj vse kandidate in ne le teh, ki jim ankete javnega mnenja obljubljajo več kot deset odstotkov podpore. Za Nicolasa Dupont-Aignana iz Debout la France je tak pristop »posilstvo demokracije«. »So torej veliki kandidati in mali kandidati? Bodo televizije odločale, kdo lahko govori Francozom in kdo te pravice nima?« Takšne dileme in pristopi niso nikakršna francoska posebnost, ampak zvenijo znano tudi drugod.
