Tiskane izdaje
Leto 2011 je bilo leto zgodovinske zmage, letos se bojijo, da bo čas sramotnega poraza. V vladajoči španski Ljudski stranki bi težko ponovili rezultate izpred štirih let, ko so prevzeli 10 od 17 avtonomnih skupnosti, 3700 od približno 8100 občin in poslansko večino v kongresu. Ne le da se otepajo s škandali, zdaj jim v zelje hodijo tudi (desno)sredinski Ciudadanos. Volitve pa so pred vrati ...
Medtem ko ima tradicionalna desnica težave s predvolilno matematiko, opozicijskim socialistom na levici predstavlja grožnjo radikalni Podemos, o katerem se tudi tuji mediji sprašujejo, ali bi, vznikel iz gibanja Ogorčenih, lahko tako hitro postavil na glavo zakoreninjeno špansko politično dvopolnost. Pred skorajšnjimi volitvami – občinske in v 13 avtonomnih skupnostih tudi regionalne bodo pripravili 24. maja – je veliko prespraševanja tudi o času: koliko so politiki sposobni hoditi v koraku z njim.
Zagozdeni v preteklosti?
Vse se spreminja – in vendar ostaja že desetletja marsikaj povsem enako. Neredkim dajejo misliti dejstva, da je 47 od 8122 županov po Španiji na položaju že od prvih demokratičnih lokalnih volitev leta 1979. Najsi bodo po ideologiji desničarji ali levičarji, politična dolgoživost je vseh barv, čeprav je videti, da so najbolj »trdoživi« župani Ljudske stranke (23) in iz vrst socialistov (14), eden je iz Združene levice, medtem ko so drugi iz tabora nacionalistov, tudi independentistov, regionalistov.
Carlos Rivera, na primer, je manj kot štiri leta po Francovi smrti in pri komaj triindvajsetih prvi stolček zasedel v odmaknjeni občini Torremocha de Jarama, ki leži kakih 50 kilometrov severno od Madrida. Kakor pišejo pri El Paísu, ga neprekinjeno zaseda še danes, prav na njem se je postaral za 36 let. Lokalni volivci so mu svoje glasove večinsko zaupali kar devetkrat, vedno znova so ga menda nagradili zato, ker mu je v pozabljeni konec države uspelo prinesti življenje: število prebivalcev je z nekaj čez sto skoraj podeseteril, poskrbel je tudi za vso potrebno infrastrukturo. Podobnih zgodb je več, nekatere lokalne kariere segajo še celo dlje v preteklost: Senén Pousa Soto (iz Ljudske stranke), na primer, je bil za župana občine Beade v Galiciji postavljen že pod diktatorskim režimom. Doslej ga ni spodnesel še nihče.
Recept za »večni« obstoj je menda dvojen: po eni strani se obdržijo močne osebnosti s poudarjeno karizmo – predvsem osebno, ne nujno tudi strankarsko –, po drugi strani pa ne more nič odnesti vnetih in delovnih županov, ki delajo iskreno za ljudi in jim vidno boljšajo vsakdanjik. Uživajo naklonjenost, čeprav ni malo kritik, češ da po toliko letih na prvem občinskem stolčku padejo v duhamorno rutino ali se začenjajo počutiti kot napol bogovi, prepričani vselej o svojem prav in nezmotljivosti. In še nekaj je: mnoge stare navade nimajo v današnjih časih, ko mora biti v ospredju transparentnost, več kaj iskati. Smradu po kuvertah, izročenih pod mizo, po koruptivnosti in zlorabah oblasti sodobne demokracije ne prenašajo več ... Kako je lahko marsikaj videti manj čedno, kot je kazalo dolga leta in niti ne tako zelo nazaj, kaže primer občine Villanueva de la Caňada nedaleč od Madrida, kjer so v zadnjih dveh desetletjih lokalne oblasti vse sile usmerjale v nepremičninski razvoj. Domačini so bili nadvse zadovoljni z dolgoletnim županom Luisom Partido, saj so izjemno dobro služili s prodajo zemljišč, sedaj pa je ob pogledu na nedokončano zidovje navdušenja precej manj. Kratkovidna zaletavost vodilnih (in tudi navadnežev), lačnih denarja, je očitna, podobnih zgodb, tudi starih zgodb o nepoštenih ali vsaj problematičnih poslih, pa je v Španiji kakor še marsikje drugje ničkoliko.
Mlajši izzivalci
Na nujnost novih praks v novih časih zdaj predvolilno opozarjajo številni mlajši izzivalci stare dvopolne politike: Podemos, Ciudadanos ... in računajo, da jim bodo sledili tudi volivci. Zadnje aprilsko merjenje javnega mnenja, ki so ga opravili pri Metroscopii, je pokazalo, da je trenutna naklonjenost precej primerljivo porazdeljena med štiri stranke: Podemos in takoj za njim socialisti (PSOE) so pri približno 22 odstotkih, Ljudska stranka (PP) uživa okrog 21 in Ciudadanos približno 19 odstotkov podpore.
Skorajšnje majske volitve bodo pokazale, koliko je med Španci resničnega ogorčenja nad preteklim, nad starim desnim in levim, koliko je iskrenega zanimanja za nova imena (prihodnosti).
