Tiskane izdaje
Brez absolutne večine v parlamentu konservativci razumejo, da bodo morali vladati drugače ali pa sploh ne bodo vladali. Z oslabljeno Thereso May v sedlu odkrivajo svoje nove omejitve, predvsem glede brexita, in razmišljajo o načinih, kako bi jih presegli.
»Spravila sem nas v to zmešnjavo in spravila nas bom iz nje,« je britanska premierka povedala med ponedeljkovim zasedanjem parlamentarnega odbora konservativne stranke in s tem potrdila pripravljenost za spremembe v svojem načinu vladanja. Z drugimi besedami, napovedala je konec sprejemanja odločitev za zaprtimi vrati, brez vključevanja širšega dela stranke. Mayevi je jasno, da so njeni dnevi na čelu vlade šteti, toda očitno verjame, da njena politična zapuščina še ni v celoti napisana in da lahko stranko zapusti v boljšem stanju, v kakršnem je ta sedaj.
Njen današnji sestanek z vodjo severnoirskih demokratičnih unionistov (DUP) Arlene Foster bo po pričakovanjih potrdil ključne vidike dogovora o oblikovanju neuradne koalicije, ki bo v parlamentu imela 328 poslanskih glasov, a bo sodelovala le pri najpomembnejših vprašanjih. Poslanci DUP ne bodo člani vladnega kabineta. Ravno tako ne bodo imeli veta pri ključnih načrtih konservativcev. Vseeno pa utegnejo imeti pomemben vpliv na to, kako se bo nova manjšinska vlada lotila reševanja vprašanja kopenske meje z Irsko, ki je za DUP in druge severnoirske stranke razumljivo eden od najpomembnejših vidikov brexita.
Konservativci, ki so omogočili in izpeljali referendum o izstopu iz EU, se bodo morali prilagoditi tej in ostalim omejitvam, ki izvirajo iz položaja, v katerem so se znašli. Sodelovanje z opozicijskimi strankami, tudi pri vprašanju brexita, se zdi vse bolj neizogibno.
Kaj pomeni brexitKonservativci so vse do volitev poudarjali, da je sklenitev dobrega dogovora z EU njihova prioriteta, a hkrati vztrajali, da dogovora za vsako ceno niso pripravljeni sprejeti. Pomenljivo je, da najvidnejši predstavniki stranke teh besed od četrtka niso več ponovili. Namesto tega so govorili predvsem o potrebi po spreminjanju dosedanjega pristopa in »poslušanju« volivcev. Ob tem se je mnogim postavilo vprašanje, ali brexit še vedno pomeni brexit, kot je skoraj leto dni ponavljala ministrska predsednica, oziroma kakšen brexit si želi večina prebivalstva? Odgovor, zdaj priznavajo torijci, ni več tako preprost, kot se je zdel pred volitvami.
Več kot 80 odstotkov Britancev je v četrtek glasovalo za stranke, ki podpirajo izstop iz EU. Izid referenduma torej ni pod vprašajem. Toda manj glasov za konservativno stranko pomeni, da mora vlada pri vseh nadaljnjih odločitvah iskati največji možni konsenz, je v intervjuju za ITV poudaril Michael Gove, nekdanji pravosodni minister in eden od vodij referendumske kampanje za izstop iz EU, ki se je po več kot letu dni vrnil v ospredje britanske politike kot najnovejši član vladnega kabineta. »To pomeni, da moramo poskrbeti tudi za tiste, ki so glasovali proti izstopu iz EU. Njihovi skrbi morajo biti del pogovora [o tem, kako naprej].«
O načinu, kako doseči takšen konsenz, se je podrobno razpisal nekdanji zunanji minister William Hague, in konservativce opozoril, da jih bo brexit uničil, če ne bodo znali prebrati razpoloženja volivcev. Med rešitvami, ki jih zagovarja, so oblikovanje posebne, večstrankarske komisije, ki bi prevzela vodenje brexita, ter prilagoditev seznama prioritet, na vrhu katerega bi bila po novem gospodarska rast in ne želja po zmanjševanju priseljevanja v državo. Tudi če vlada na koncu ne doseže želenega konsenza, bo jasno, da je poskušala, je prepričan Hague. Imela bo nekaj za pokazati. Ideja, da bi največji stranki sodelovali pri pogajanjih, postaja čedalje bolj popularna tudi med širšo javnostjo.
