Tiskane izdaje
Britanski ministrski predsednici so po nedavnih volitvah mnogi napovedali hitro slovo. Kar jo ohranja na položaju, sta preprosta politična aritmetika in moč voditelja opozicije.
Theresa May se počasi pobira po slabi predstavi na junijskih predčasnih parlamentarnih volitvah. Izguba večine v parlamentu je pomenila, da je morala pozabiti na velike načrte in se namesto nanje skoncentrirati na najmanj kontroverzne dele konservativnega programa. Tudi pri brexitu je opaziti nekoliko več previdnosti v njenih besedah, a le glede njegove implementacije. Premierka resda ne govori več o odhodu s pogajanj, če Bruselj ne ustreže vsem njenim zahtevam. A kljub temu vztraja pri stališču, da brexit ni brexit brez umika s skupnega trga in carinske unije.
Jutri, le nekaj dni pred začetkom parlamentarnih počitnic, bo njena vlada predstavila predlog enega najpomembnejših zakonov, o katerem bo odločal novi parlament. Namen predloga o razveljavitvi akta o vstopu v evropsko skupnost iz leta 1972 je prenesti evropske zakone v britansko zakonodajo in s tem preprečiti kakršno koli negotovost v primeru, če se Združenemu kraljestvu in EU do marca 2019 ne uspe dogovoriti o obliki in globini svojih prihodnjih odnosov.
Britanska opozicija je napovedala, da predloga ne bo podprla brez uresničitve nekaterih dopolnil, s katerimi bo poskušala zagotoviti, da se prenos pristojnosti iz Bruslja nazaj v London ne konča s preveliko koncentracijo moči v izvršni veji oblasti. Laburistična stranka z opozarjanjem pred krčenjem pravic delavcev in nižanjem okoljskih standardov v obdobju po izstopu države iz EU daje vtis enotnosti, a tako vladna stran kot otoški komentatorji opozarjajo na velike nejasnosti v njenih stališčih do tega, kako »trd« mora biti brexit, da se tisti, ki so volili zanj, ne bodo čutili opeharjene.
Nejasno stališče
Laburisti so se v svojem volilnem programu zavezali k ohranjanju vseh prednosti skupnega trga in carinske unije, niso pa jasno povedali, ali to pomeni, da bi država tudi po izstopu iz EU ostala del obeh. Odsotnost te razlage ni bilo nobeno naključje, ampak jasen prikaz razkola znotraj stranke, ki so ga v zadnjem času zakrili nekoliko izboljšani volilni obeti. A nesoglasja bodo prej ali slej ponovno privrela na plan, tako kot se je zgodilo konec junija, ko je moral Jeremy Corbyn odstaviti tri svoje ministre v senci, potem ko so mimo njegovih navodil podprli obstanek države na skupnem trgu in v carinski uniji. To lahko, opozarjajo analitiki, prinese konec »corbynmanije« in pripravi teren za ponoven vzpon torijcev.
Je morda to tudi eden od razlogov, zakaj se je Theresa May, ki te dni obeležuje svojo prvo − in morda tudi zadnjo − obletnico na oblasti, odločila, da opoziciji ponudi sedež za odločevalsko mizo? Ali pa je zgolj dokaz, da je konservativcem, obremenjenim z brexitom, dokončno zmanjkalo idej? Britanski mediji so premierkino potezo opisali kot nenavadno, nekateri evroskeptiki so v njej videli predvsem znak nemoči in najnovejši signal, da je Mayeva zrela za odpis, po tem ko ji od volivcev ni uspelo dobiti mandata za izpeljavo najbolj drznih načrtov. Guardianovi komentatorji so odločitev razumeli kot najnovejši znak, da je razpad vlade neizogiben in da je Corbynova zmaga le še vprašanje časa.
Jeremy Corbyn s podporniki. Foto: Reuters/Mary Turner
Toda na ponudbo za sodelovanje je treba gledati tudi z vidika njenih potencialnih prednosti za konservativce. Kdor verjame, da jih ta nima, se moti, opozarjajo analitiki. Premierka uresničuje tisto, kar so njeni ministri napovedali po junijskih volitvah, ko so priznali, da izid volitev, na katerih nobena stranka ni osvojila absolutne večine, pomeni, da mora vlada poiskati najširši možen konsenz glede brexita. Uveljavlja torej nov, konstruktiven pristop, ki so ga mnogi močno pogrešali med njenim prvim letom na oblasti. A pozornost hkrati preusmerja na nasprotno stran, ki se je doslej spretno izogibala razkrivanju stališč o pomembnih vprašanjih, povezanih z izstopom iz EU.Takšen pristop je za opozicijo povsem smiseln in deluje, dokler ji ni treba sedeti za pogajalsko mizo in sprejemati dejanske odločitve, je laburistično držo komentiral konservativni Spectator. Povsem možno je, da bo Mayeva, s tem ko Corbynu ponuja roko, razkrila kontradikcije v nekaterih ključnih stališčih njegove stranke in si s tem povrnila nekaj izgubljenega zaupanja med volivci. Toda če bo želela uspeti s svojo preobrazbo in se izogniti predčasnemu odstopu s položaja, bo morala narediti bistveno več.
Izgubljeno zaupanje
Leto dni po prihodu na oblast so njeni dosežki malo vidni. Medtem ko je bilo v pripravah na pogajanja o brexitu storjenega ogromno dela, se je vlada na drugih področjih pogosto znašla v defenzivi. Neuspeh na volitvah jo je potisnil v brezno, iz katerega se zdaj počasi dviguje. A zdi se, da še vedno ne dovolj hitro. Premierkina politična prihodnost ostaja zelo negotova. Kar jo ohranja na položaju, je povsem razumljiv strah pred novimi volitvami. Čeprav ni nobenega zagotovila, da bi se prednost laburistov v javnomnenjskih raziskavah dejansko prelila v volilne glasove, tako veliko tveganje v danih okoliščinah za vladajočo stranko ne pride v poštev.
Zunanji minister Boris Johnson je med tistimi, ki zagovarjajo omilitev varčevalne politike.
Foto: Reuters/Peter Nicholls
Težave seveda niso samo v premierki. Konservativci prestajajo krizo samozavesti. Očitno je pomanjkanje prepričanosti v konservativne vrednote, ki jih je stranka uspešno zagovarjala pod prejšnjim voditeljem Davidom Cameronom. Želja po ohranjanju varčevalnih ukrepov in zniževanju proračunskega primanjkljaja nenadoma ni več vseprisotna, k njenemu odpravljanju so pozvali celo nekateri člani vladnega kabineta. Zdi se, kot da delujejo na predpostavki, da je pomik na levo pri fiskalnih vprašanjih neizogiben in da se mora stranka temu preprosto prilagoditi. Tisti bolj previdni se sprašujejo, zakaj bi volivci v tem primeru sploh še volili konservativce, če z njimi dobivajo samo nekoliko milejšo verzijo levice.
Vprašanje je popolnoma upravičeno in je v marsičem simptomatičen prikaz stanja britanske politike v poreferendumskem obdobju. Letošnje volitve so volivcem po dolgem času prvič dale resnično izbiro med dvema nasprotujočima si vizijama razvoja države. In kar 80 odstotkov tistih, ki so glasovali za eno od dveh največjih strank, jo je izkoristilo. Cena za to sta bili politična nestabilnost in predsednica vlade v stalnem odhajanju.
