Preobrazba Grčije v »naselbino dolga« se nadaljuje

Grški dogovor s trojko posojilodajalcev in vrhom evrskega območja, ki ga mora danes potrditi še helenski parlament, v Atenah ni vzradostil nikogar. Nasprotno. Siriza je s pristankom na diktat Nemčije in še nekaterih evropskih držav – tudi Slovenije – referendumski »oxi« spremenila v nekakšno kolektivno halucinacijo. O posledicah »dogovora« za Grčijo in Evropsko unijo smo se pogovarjali z političnim in ekonomskim analitikom Janisom Kimporopulusom.

Kako vidite dogovor grške vlade z državami evrskega območja in trojke? Ste pričakovali, da bo prišlo do dogovora?

Ta dogovor je za Grčijo izjemno težak in hkrati tudi ponižujoč. Vsebuje vse elemente, ki sta jih vsebovala tudi prejšnja dva varčevalna memoranduma, ki jih na pobudo trojke posojilodajalcev leta 2010 in 2012 pod konservativnimi vladami sprejel helenski parlament. Nadaljnji rezi in stopnjujoča se varčevalna politika bodo brez dvoma Grčijo pripeljali v še globljo recesijo in, tega resnično ne gre zanemariti, drastično zmanjšali njeno državno suverenost. Na vseh ravneh. Posojilodajalci so izvedli državni udar in v celoti uresničili svoj cilj. Sporočilo Nemčije in tudi drugi voditeljev držav Evropske unije in posojilodajalcev ljudem Evrope je uničujoče: »Če se upirate, če si dovoliti reči ne, imamo moč, da vas zdrobimo. Edina možnost je popolna podreditev.«

Kaj ta dogovor pomeni za ekonomsko opustošeno Grčijo?

Dogovor bo odvisnost naše države od posojilodajalcev le še povečal in poglobil. Preobrazba Grčije v »naselbino dolga« se nadaljuje. V praksi je bila Grčija – tako kot v primeru obeh prejšnjih varčevalnih memorandumov – uporabljena za rešitev evro in evrskega območja. Izkazalo se je, da ne gre za vprašanje denarja. Posojilodajalcem namreč bolj odgovarja, da Grčiji odobrijo dodatnih 86 milijard evrov posojila, kot pa da bi odobrili plačilo 7,2 milijarde evrov, za katere je za stabilizacijo gospodarstva pred kratkim iste posojilodajalce zaprosila grška vlada. Če bi ta znesek pred nekaj tedni odobrili, bi se razmere v državi normalizirale. Ne bi bili tam, kjer smo danes. Zato ves čas ponavljam, da smo priče politični in ne ekonomski krizi.

Tisto, kar je bilo očem prikrito, tisto, kar je bil glavni motiv posojilodajalcev in določenih evropskih držav v odnosu do Grčije, je ponižanje in celo zlom grških oblasti in ljudstva v očeh evropske javnosti in javnega mnenja, saj je Sirizina vlada prvi levičarski eksperiment v moderni Evropi.

Kako bo nespoštovanje referendumskega ne varčevalnemu dogovoru vplivalo na grško vlado in Sirizo?

Grška vlada in Siriza preživljata težke dneve, v teh dneh pa opravljata pomemben izpit. Razkol znotraj Sirize je skoraj neizogiben. Že sedaj se dogajajo spremembe v vladi. Menjave ministrov. In to tistih, ki se z dogovorom niso strinjali. To utegne povzročiti težave, ko bo helenski parlament v naslednjih dneh glasoval o sprejetju novega varčevalnega memoranduma. Predsednik vlade Aleksis Cipras se bo prisiljen zanašati na glasove iz opozicije … Težko rečem, kako dolgo lahko na ta način preživi, zagotovo pa takšen modus vivendi dolgoročno ne more delovati. Vlada se bo morda morala odločiti za razpis predčasnih parlamentarnih volitev. Zelo možno je, da se bo grški politični zemljevid, ki se je močno spremenil na januarskih volitvah, ponovno spremenil. Močno spremenil.

Kaj nemški dikatat in agresivnost pri »pogajanjih« – tu je nujno treba omeniti tudi pohlevnost držav periferije na čelu s Slovenijo – pomenita za prihodnost Evropske unije in evrskega območja?

Evro je še enkrat preživel na račun Grčije – z njenim žrtvovanjem. Prek Grčije je preživela tudi nemško-francoska os. Zdaj, ko je dogovor dosežen in je Grčija stisnjena v kot, ostale članice pa posredno disciplinirane, so vse ovire odstranjene. Nemčija in Francija se lahko ponovno nemoteno lotita »poglabljanja« evrskega območja. In to z drastičnim omejevanjem suverenosti njenih članic. Takšen razvoj dogodkov bo v določenih državah naletel na silovit odpor. Ne nujno takoj, a do odpora bo zagotovo prišlo.

Kje, kdo in kako?

Bojim se, da je vedenje najmočnejših držav Evropske unije politično darilo skrajno desnim in nacionalističnim strankam. Še posebej v Franciji, kjer se bo Narodna fronta Marine Le Pen po mojem mnenju le še krepila. Bojim se, da bodo skrajne desne in nacionalistične stranke edine, ki bodo brez izjeme grobo zavrnile varčevalno politiko in diktat evrskega območja, a to se bo zgodilo na njihov reakcionaren in skrajno nevaren način. V Grčiji to seveda že nekaj časa velja za neonacistično Zlato zoGrčija, Sro. Prepričan sem, da grška kriza še zdaleč ne bo zadnja avantura skupne denarne unije.