Tiskane izdaje
Čeprav je Francisco Franco mrtev že 40 let in so Zapaterovi socialisti leta 2007 sprejeli zakon o zgodovinskem spominu – po katerem je, med drugim, treba umakniti vse simbole španske državljanske vojne (1936–1939) in poznejše diktature –, neredke ulice in trgi še danes pripovedujejo o manj »čedni« dobi španskega 20. stoletja. Plaza del Caudillo je jasna povezava s Francom, trg Arriba España pomeni ohranitev falangističnega gesla, na ulicah so do danes »preživeli« nekateri generali, ki so odigrali ključno vlogo za zmago nacionalistov nad republikanci v državljanski vojni in tako tudi pri vzpostavitvi diktature (na primer Juan Yagüe, José Enrique Varela, Emilio Mola ...). Čeprav je zakonodaja jasna, so predvsem v občinah v rokah desnosredinske Ljudske stranke doslej odlašali z njenim uveljavljanjem. Madrid je bil do pred kratkim med njimi.
Prekrivanje politike,
Zdaj pa se je 71-letna Manuela Carmena odločila, da bo mesto dokončno »očistila« nečedne preteklosti in demokratizirala javni prostor. Nekdanja sodnica, ki je bila pod Francom članica prepovedane komunistične stranke ter že takrat zagovornica delavskega gibanja in človekovih pravic, je na nedavnih volitvah zmagala kot prvo ime državljanske platforme Ahora Madrid. Vprašanje, ki se ga je odločila dokončno zapreti, je še vedno politično nadvse občutljivo in naloga, ki si jo je naložila, bo zapletena – tudi zaradi tesnega prepletanja politike ter vojske s kulturo in umetnostjo. Na seznamu imen, ki so »povezana« s frankizmom« – na pobudo Združene levice ga je že pred leti izdelal zgodovinar Antonio Ortiz Mateos in naj bi ga zdaj vzeli za podlago –, so se namreč znašli, na primer, tudi pisatelj Agustín de Foxá, intelektualec Eugenio D'Ors, literata Pedro Muñoz-Seca in José María Pemán, prav tako Santiago Bernabéu, nogometaš in dolgoletni predsednik nogometnega kluba Real Madrid, ter Salvador Dali; katalonski genij je znan po tem, da je tudi na tujem zagovarjal špansko diktaturo.
Zgodovinar Ortiz, ki bo v madridskem Ateneu prav nocoj razpravljal o preživetju frankizma na ulicah španske prestolnice, je sprva označil več kot sto petdeset ulic, ki zaradi jasnih političnih in vojaških referenc »ne spoštujejo zakonodaje«, pozneje ga je (tudi na svoji spletni strani) za kar dvakrat razširil še na intelektualce, duhovščino in druge »aktivne simpatizerje« režima. Verjame, da se je treba dokončno pošteno lotiti preteklosti, ne pa je odrivati v pozabo. Sploh ker se ljudje menda vse manj zavedajo, da so neredka imena ulic, po katerih hodijo, povezana s krutimi krvniki. Glasovi razuma pravijo, da je treba ločevati med »intelektualci pod Frankom« in »frankističnimi intelektualci«.
Burjenje duhov
Napoved mesta Madrid, da se bodo poglobili v ulična poimenovanja in dokončno umaknili vsa, ki so zgodovinsko sporna in zato pretežka cokla za prihodnost, močno buri medijske in druge duhove – kajti tudi španski pogled na krvavo zgodovino 20. stoletja je razcepljen. Medtem ko nekateri glasno prikimavajo in drugi bolj potiho odkimavajo, spet tretji opozarjajo, da se je končno že treba odlepiti od preteklosti, jo pustiti pri miru in se osredotočati na čase, ki prihajajo. Mnogi verjamejo, da bo to mogoče šele po tem, ko bo izbrisana vsa simbolika, ki se je v urbani krajini ohranila vse od let, ko je življenje v Španiji narekoval Francisco Franco.
