Preveč ohlapno, razmere kličejo h konkretnosti

Za mnoge preveč v slogu ameriških predsednikov je stopil pred oba domova parlamenta in sporočil Francozom, česa se lahko nadejajo v prihodnjih petih letih. Francoski predsednik Emmanuel Macron je vznemirjal, še preden je v ponedeljek popoldne v Versaillesu nagovoril 577 poslancev narodne skupščine in 348 senatorjev, in nič manj ne razburja zdaj.

Francozi lahko pričakujejo številne spremembe, čeprav je bil predsednik sploh sprva zelo ohlapen pri predstavljanju načrtov, med prioritetnimi reformami jih zagotovo čaka, kot je obljubil že predvolilno in ponovil v Versaillesu, prav tako predrugačenje parlamenta: parlamentarcev naj bi bilo sčasoma za tretjino manj in pod macronizmom naj bi bilo manj tudi nepotrebnega in dolgotrajnega zapletanja pri sprejemanju zakonodaje …

Posegi v staro

Po njegovih besedah mora biti parlament »manj številen, vendar okrepljen s sredstvi, delo v njem mora potekati gladko in hitro, parlamentarci pa se morajo obkrožiti z več bolj izobraženimi sodelavci«. »Parlament mora delati bolje«, učinkoviteje, kar naj bi odslej pomenilo manj zakonov, ne pa nenehnega dodajanja novih, in tudi komunikacijo med narodno skupščino in senatom je treba izboljšati, poenostaviti. Zakone, ki so bili »v preteklosti sprejeti na hitrico, slabo pripravljeni in zato danes zavirajo dobro delovanje francoske družbe«, pa kaže, je poudaril Macron, razveljaviti. Pri tem je omenil ponovno ovrednotenje nekaterih zadnjih zakonov, ki uokvirjajo socialni dialog in boj proti terorizmu, se zavzel za prehod k »bolj proporcionalnemu« volilnemu sistemu, da bi parlament bolje odražal razpoloženje volivcev, in prav tako za omejitev mandatov.

V ponedeljek je bilo slišati, kako naj bi francoska politika vzela pod drobnogled pravico do peticije: da bi bilo bolj upoštevano mnenje državljanov, prvi med Francozi bi se, če bo nujno (pri reformiranju institucij), zatekal k referendumom, sploh pa verjame, da bi morali nekatere institucije resnično korenito predrugačiti: recimo ekonomski, socialni in okoljski svet, medtem ko bi ukinil posebno sodišče francoske republike, ki se ukvarja z zločini in prekrški članov vlade. Med drugim je napovedal, da bo izredne razmere, ki veljajo v Franciji od napadov novembra 2015, odpravil jeseni, saj so »svoboščine pogoj za obstoj močne demokracije«.

Francozi so še izvedeli, da bo, »drugače od predhodnikov«, spodnji in zgornji dom parlamenta – narodno skupščino in senat – nagovoril vsako leto. Parlament naj bi bil tako čim bolj na tekočem z vsemi smernicami Elizeja, kakor se je nasploh menda nadejati korenitega predrugačenja starih praks in stare politike, pod Macronom da ne bo več tabujev.

Nezadovoljstvo ljudi in politike

Po nekaterih odzivih v medijih in na družbenih omrežjih so neredki v Franciji ob predsednikovem nagovoru, ki je trajal skoraj poldrugo uro, nezadovoljno zmajevali z glavo. Češ, dolgovezno slavnostno je govoričil o svojem vzponu, optimizmu in upanju, ki da so ga državljani izbrali z njim, o svojem videnju Evrope in sveta, tudi medijev …, čisto premalo konkretno pa o tem, kako bo poskrbel za boljšo ekonomsko-socialno kondicijo Francije, kjer životari že kakih osem milijonov revežev. Medtem se je tudi politika različno odzvala na njegov nastop: macronisti (denimo njihov predsednik v narodni skupščini Richard Ferrand) se zdaj, »ko so cilji jasni«, veselijo akcije, njihovo ključno vodilo v parlamentu bo »osvobajati, ščititi in pomirjati«. Konservativni Republikanci – senator Bruno Retailleau, na primer – so skeptični, saj menijo, da je bil govor »zelo splošen«: »mogoče zato, ker je govoril dan pred včerajšnjim nastopom premiera Édouarda Philippa v narodni skupščini« in sta si vodilna politika morda nekoliko porazdelila teme, zaradi česar ju je treba analizirati v paketu.

Po Retailleauju je resda pomembno nakazati vizijo, a Francozi si želijo konkretnih rešitev, iz teorije bo treba v prakso. Olivier Faure, vodja socialistov v narodni skupščini, je bil bolj oster, češ, vladati pomeni odločiti se, izbrati – če je še tako težko. To ne more pomeniti pozivati v Bruslju k humanosti, doma pa dopuščati Calais … Kaj si o vsem misli radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon, je bilo razumeti vnaprej: mélenchonistov ni bilo v Versailles, zato pa so nekaj ur pozneje z nezadovoljnimi Francozi protestirali na Trgu republike.