Pri dresdenski Pegidi: »Dobri Nemci« proti »Gutmenschen«*

Ob sedanjem gigantskem navalu beguncev v Nemčijo se Pegida spet prebuja, čeprav za zdaj predvsem v Dresdnu.

Objavljeno
20. oktober 2015 23.06
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Dresden – »To je sramota za moje mesto, če ne bi delala, bi šla demonstrirat proti Pegidi!« je demonstracije »domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda« ocenila mlada dresdenska prodajalka.
 
Pri njej sem na hitro kupila šal, kajti temperature v saški prestolnici so se v ponedeljek že spustile proti ničli, zato pa so politične narasle do vrelišča. Proti vladni begunski politiki je demonstriralo okrog 20.000 ljudi, približno enako je bilo število protidemonstrantov.

Skoraj natančno pred letom je 42-letni Lutz Bachmann naložil na kombi zvočnike in se v protest proti novim zatočiščem za begunce odpravil po dresdenskih ulicah. Kmalu je zbral desettisoče privržencev, potem pa se je pokazalo, da je zaradi ropanja in preprodaje mamil kaznovani nezakoniti priseljenec v Južno Afriko tudi občudovalec Adolfa Hitlerja, in dresdenska Pegida je z vsemi različicami vsaj začasno utonila v pozabo.

Ob sedanjem gigantskem navalu beguncev v Nemčijo se Pegida spet prebuja, čeprav za zdaj predvsem v Dresdnu. Leipzig je imel lani svojo Legido, ta ponedeljek pa je moral leipziški upokojenec Dieter, ki sem ga ustavila pred veličastno opero Semper, na vlak, da je lahko pokazal svoja prepričanja. »Iskreno rečeno, sem samo dober Nemec,« je povedal, medtem ko so ljudje okrog naju nosili napise: »No way: Avstralija nam kaže pot!« in »Merkelmussweg: vojno proti svojemu ljudstvu boste izgubili!« Na enega so narisali arabskega bradača s turbanom in mu pripisali izjavo: »Spoštuj mojo vero ali pa bomo užaljeni in bomo ukrepali!«, veliko je bilo slik kanclerke Angele Merkel v nacistični uniformi in z evrskim znakom namesto kljukastega križa na rokavih.

Mimo je z rusko zastavo prikorakal 45-letni Dresdenčan Christian. »Nenehno se kesamo zaradi uboja šestih milijonov Judov, kaj pa dvajset milijonov Rusov?« je vprašal, čeprav ni pojasnil, kako je prišel do zadnje številke. Med privrženci Pegide je bilo spet videti ruske zastave in napise »Ami go home!« ter zastave Švice, kjer so v nedeljo še bolj kot doslej slavili nasprotniki priseljevanja. Mnogi so vihrali tudi s črno-zlatim križem na rdeči podlagi, ki jo je Josef Wirmer leta 1944 oblikoval kot simbol vstaje proti Hitlerjevemu režimu. Njegov sin je javno povedal, da je zgrožen zaradi skrajno desničarske zlorabe očetove ideje.

Če so privrženci Pegide v ponedeljek zvečer zasedli dresdenski Theaterplatz, so protidemonstranti napolnili okoliške ulice in trge prelepo obnovljene saške prestolnice. Danes si je težko predstavljati, da je bil Dresden ob koncu druge svetovne vojne porušen do tal; zaradi prominentne vloge v času nacizma so si ga britanska in druga vojaška letala izbrala za še posebej uničujočo kazensko ekspedicijo. Tudi neonacistična gibanja so bila doslej v veliki meri značilna za nove vzhodne dežele združene Nemčije in nekateri tudi za vzpon Pegide krivijo dediščino komunistične Nemške demokratične republike. Ta je za nacizem obtoževala Zahodno Nemčijo in tudi zato se je v novih nemških deželah neonacizem razrasel v napol ljudsko protestno gibanje s polovico neonacističnega nasilja v deželah, ki skupaj premorejo komaj 17 odstotkov nemškega prebivalstva. Tudi 60 odstotkov nasilja proti priseljencem se dogaja na nemškem vzhodu.

Zahteve Pegide

Pri Pegidi pravijo, da nimajo nič s starimi in novimi nacisti, sploh pa se tudi sami strinjajo s sprejemanjem azilantov z vojnih območij, pa čeprav časovno omejeno. Zahtevajo pa takojšnjo ustavitev sedanjega dotoka azilantov, saj je bil sedanji sistem ustvarjen za nekaj tisoč na leto, ne pa za milijon in več, kolikor jih letos pričakujejo v Nemčiji, ter takojšnji nadzor na vseh nemških mejah, tako kot počnejo druge države EU, kljub temu da razpad dublinskega sistema porazdelitve beguncev najbolj obremenjuje prav Nemčijo. Za varne naj bi veljale vse članice Sveta Evrope, torej 47 držav z 830 milijoni prebivalcev in več kot 1800 evropskimi uradniki, ki so se obvezale spoštovati demokracijo, pravno državo in človekove pravice.

Po prepričanju Pegide bi se morali tudi begunci z vojnih območij vrniti domov, takoj ko bi bilo to mogoče, in tudi sicer bi morala Nemčija določiti zgornjo mejo azilantov, še najbolje z neposredno demokracijo in referendumom. Zahtevajo tudi iskrenost v razpravi o integraciji priseljencev ter konec »rdeče-zelene socialno-romantične pravljice, da se množice »afriških azilantov moškega spola želijo integrirati«. Obsojajo »patološki altruizem 'Gutmenschen'«, ki naj prikrije ustvarjanje zaposlovalnega čudeža za absolvente ­»blebetavih znanosti«.

Po prepričanju Pegide je treba takoj izgnati nezakonite priseljence in teroriste, begunsko krizo pa reševati pri izvoru in »v lastnih kulturnih krogih«, na primer v Saudski Arabiji, Katarju ali Združenih arabskih emiratih. »Bogati šeriatski raji so veliko primernejši za sprejemanje množic islamskih azilantov kot Evropa nevernikov.« Že v Severni Afriki je treba odločiti, kdo sme v Nemčijo in kdo ne, če bodo v Bruslju nasprotovali spremembi nemške priseljenske politike, pa priporočajo izstop iz EU, »ki smo je že vsi siti«. Navajajo, da je uničenje »te EU« nedavno zahtevala tudi »prihodnja francoska predsednica Marine Le Pen«.

Nemški notranji minister Thomas de Maizière zdaj govori o zakrknjenih skrajnih desničarjih v vodstvu Pegide in tudi drugi visoki politiki pozivajo državljane, naj jim ne sledijo. Z gigantskim navalom beguncev z Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije pa takšna gibanja tudi v Nemčiji pridobivajo novo dinamiko. Prej predvsem protievrska Alternativa za Nemčijo se po obračunu z gospodarsko-liberalnim ustanoviteljem morda spreminja v klasično stranko nacionalistične desnice, napovedujejo politični opazovalci.

Novi nemški politični razkoli vsekakor prinašajo spolzka tla, kot je bilo očitno tudi med ponedeljkovo Pegido. Ko sem se prebijala mimo mogočnega policijskega kordona na nasprotno stran, sem z govorniškega odra slišala govorjenje o izgonu oblastnikov, ki so izgubili strah in spoštovanje do lastnega ljudstva. »Bile bi tudi druge alternative, a koncentracijska taborišča zdaj na žalost ne delujejo!« je dejal slavnostni govornik in nemško-turški avtor Akif Pirinçci, znan po nasprotovanju novemu priseljevanju in istospolno usmerjenim. Množica je ploskala, državni tožilec pa že preiskuje.

»Ni me strah priseljencev, strah me je rasističnih idiotov!« so razglašali napisi na nasprotni strani. »Povejmo jasno in glasno, da so begunci dobrodošli!« so skandirali nasprotniki Pegide. »Vesel sem, da se nas je zbralo vsaj toliko kot njih,« je bil zadovoljen študent pedagogike Paul, ki je s kolegi vihral z zastavami učiteljskega sindikata. »Mnogi starejši učitelji sicer niso hoteli priti sem, a veliko razpravljamo o teh vprašanjih,« je povedal. »Naciji na skrivaj jedo falafle,« je pisalo v bližini. Ali res?

*Dobri ljudje