Predčasne volitve v Srbiji priložnost za nove neizpolnjene obljube

Na prvi pogled vladajoča koalicija v Srbiji nima resnega razloga za razpis izrednih parlamentarnih volitev. V parlamentu ima več kot solidno večino, opozicija ni nevarna, javnomnenjske raziskave pa kažejo na velik ugled Srbske napredne stranke (SNS) in njenega prvaka Aleksandra Vučića.

Uradna pojasnila za razpis volitev zvenijo neresno, nelogično in neracionalno. SNS premiera Aleksandra Vučića in socialisti (SPS) Ivice Dačića imajo v parlamentu absolutno večino, tako da lahko glasovalni stroj izglasuje tudi, da je dan noč. Na ulicah ni niti množičnih protestov niti stavk, ki bi ­paralizirale državo.

Vučićevo pojasnilo, da se je odločil za predčasne parlamentarne volitve, ki naj bi prinesle rešitev družbenih spopadov v Srbiji, ki blokirajo reforme v državi, je za lase privlečeno. Če bi se vsi politiki v Srbiji ozirali na to, da jim žvižgajo na tekmah in jih kritizirajo na družbenih omrežjih, zaradi česar ne morejo normalno delati, bi lahko imeli v državi vsak mesec volitve. Kar zadeva blokado reform, je težava v tem, da ni videti resnih reform, temveč le novo oligarhijo, ki postopno prevzema vse vzvode moči v državi. Vučićeve besede: »Središče odpora proti tej vladi ter napredni Srbiji in politični reformi so člani bivše slabe oblasti in lažne elite, ki jim je oblast dala in zagotovila privilegije. Deset let so blokirali kakršnekoli spremembe in napredek države« – so le pripraven izgovor.

Nižja udeležba prepričljivejša zmaga

V igri so lokalne in pokrajinske volitve, ker bo nacionalna volilna kampanja po mnenju političnega analitika Đorđa Vukadinovića odrinila na stranski tir lokalne in pokrajinske teme. SNS računa, da bo vsaj ponovila volilni uspeh iz leta 2014 in da bodo volivci pozabili na vse neizpolnjene obljube oblasti, ki jih bo nagovorila z novimi obljubami. Po oceni Zorana Stojiljkovića z beograjske fakultete za politične vede je Vučić izračunal, da je trenutek optimalen, če želi podaljšati mandat še za dve leti, ker državo čakajo nova odpuščanja v javnem sektorju in nič ne kaže, da bo gospodarstvo prišlo na zeleno vejo.

Volitve bodo najverjetneje konec aprila, v treh mesecih pa je malo možnosti, da bi na politično sceno vstopila nova stranka, ki bi prekrižala račune SNS. Na drugi strani se obstoječa opozicija še vedno ukvarja z lastnim preživetjem namesto z združevanjem sil. Rezultati volitev bodo odvisni tudi od volilne udeležbe, manjša ko bo, prepričljivejša bo zmaga SNS, ki se bo lahko kot pred dvema letoma odločila, ali bo vladala sama ali ne.

Koncentracija oblasti v »najboljših« rokah

Po volitvah se najverjetneje razmerje sil ne bo spremenilo, aktualna oblast pa bo ostala dominantna v odnosu do opozicije. Demokratska stranka (DS) Bojana Pajtića in Socialdemokratska stranka (SDS) Borisa Tadića morata namreč kritizirati program in cilje, ki sta jih proklamirala, ko sta bila na oblasti, vendar jih nista uresničila. Pajtić je izjavil, da je s ciljem, da bi premagal zlo, ki je prekrilo Srbijo, pripravljen skleniti predvolilno koalicijo s SDS in Liberalno demokratično stranko (LDP) Čedomirja Jovanovića, ki sta že združili sile.

Sklenil je, da demokrati sami ne morejo premagati naprednjakov, edini pogoj DS za skupni nastop na volitvah pa je, da SDS ali LDP za nobeno ceno ne bosta sodelovali z Vučićem, ki je uvedel načelo koncentracije oblasti v enih rokah. Tudi če bi bile najboljše roke na svetu, je to napačno in nesprejemljivo. Na zadnjih izrednih volitvah je namreč Vučić prelisičil nasprotnike, tako da jih je prisilil, da so se mu prilizovali v predvolilni kampanji, v upanju, da jih bo sprejel v vladno koalicijo. Ko se jim račun ni izšel, se niso spomnili ničesar drugega, kot da rušijo vse v Vučićevem programu, kar je možno.

Ničesar novega ni prineslo gibanje Levica Srbije Borislava Stefanovića, ki ustvarja levico brez levičarjev. Srbski levičarji so sprti med seboj, izčrpavajo pa se s teoretičnimi razpravami in akcijami, ki imajo le kulturni in ne tudi političnega pomena. Stefanović hiti in pričakuje takojšen uspeh. Hišo je začel graditi pri strehi, predvsem pa ga skrbi, ali bo na izrednih volitvah presegel parlamentarni prag in si zagotovil poslanski stolček, ne glede na kakovost članstva. Na sceni so tudi domoljubne stranke, kot je Srbska radikalna stranka (SRS) Vojislava Šešlja, ki je napovedal neizprosen politični obračun s SNS in Vučićem, ki je bil s predsednikom Tomislavom Nikolićem njegova desna roka, vendar SRS pred dvema letoma ni dosegla niti parlamentarnega praga.