Priseljenska politika na trhlih temeljih, prebivalstvo zadržano

Bruselj – Čeprav je po zaprtju­ balkanske poti in marčevski kupčiji s Turčijo videti, da je begunska kriza bolj ali manj obvladana, je v evropski azilni in priseljenski politiki še vedno veliko negotovosti.

Največja negotovost je usoda sporazuma z Ankaro. Visoki turški predstavniki skoraj vsak dan grozijo s preklicem kupčije in odprtjem vrat beguncem, če EU ne bo izpolnila zaveze o odpravi vizumov. Ker Turčija ni izpolnila vseh pogojev za vizumsko liberalizacijo in ker je po spodletelem vojaškem udaru položaj še težji, Unija nima veliko manevrskega prostora. Posebno vprašanje, s katerim se ukvarjajo diplomati, je, ali so grožnje Ankare sploh verodostojne, saj zaostritev odnosov z Unijo, ki bi sledila preklicu sporazuma, naj ne bi bila v njenem interesu.

Brez pozitivnih odgovorov na grške prošnje

Obnovitev toka čez Egejsko morje bi povzročila največ težav Grčiji. Tam je po zaprtju balkanske poti obtičalo okoli 50.000 ljudi, predvsem Sircev, Iračanov in Afganistancev. Lani sprejeta rešitev, po kateri bi iz Grčije po EU v okviru sistema kvot v dveh letih premestili 66.400 prosilcev za azil, je le črka na papirju. Kljub številnim pozivom in zavezam je bilo premeščenih le 3016 ljudi. V Atenah opozarjajo, da na premestitev sicer čaka 7000 ljudi, a iz članic Unije ni pozitivnih odgovorov na prošnje za njihov sprejem. Več vzhodnih članic sploh noče sodelovati v ­shemi premeščanja.

Tudi na migracijski poti čez osrednje Sredozemlje, predvsem iz Libije v Italijo, ni večjih premikov. Letos je prišlo v Italijo približno toliko ljudi kot v enakem obdobju lani, okoli 100.000. Bruselj pripravlja posebne pakte z afriškimi državami (Etiopija, Niger, Nigerija, Mali, Senegal), ki bodo temeljili na logiki korenčka in palice. Če bodo države sodelovale pri upravljanju migracijskih tokov, denimo z nadzorom meje ali sprejemom zavrnjenih ljudi, lahko pričakujejo več pomoči in trgovinskih ugodnosti. Začenja se tudi evropsko usposabljanje libijske obalne straže.

Okrepljeni strahovi

Posebna tema so procesi v ciljnih državah, v katerih se krepijo strahovi, pogosto pod vplivom desničarskega populizma. Nova javnomnenjska raziskava inštituta Ipsos, narejena v več kot 20 državah, je pokazala, kako močni so zadržki o priseljevanju po vsej Evropi in svetu. V Nemčiji, v katero je lani prišlo okoli milijon beguncev in migrantov, zgolj 18 odstotkov prebivalcev vidi pozitivne učinke priseljevanja. V Belgiji in Franciji – obe sta bili letos tarča terorističnih napadov – je delež še nižji, 11 odstotkov.

Skoraj polovica (49 odstotkov) anketiranih v vseh sodelujočih državah je prepričanih, da je v njihovi državi preveč priseljencev in da priseljenci povzročajo negativne spremembe. Najbolj pozitivno ozračje je na Japonskem, kjer ni množičnega priseljevanja. Zgolj 12 odstotkov Japoncev je ocenilo, da je pri njih preveč priseljencev. Pozitivnih ocen je več v državah, kot so Južna Koreja, Saudska Arabija ali Indija. Odnos do priseljencev je povezan s stopnjo izobrazbe. Bolj ko so anketirani izobraženi, bolj pozitivno mnenje imajo o prednostih priseljevanja.

Begunci in strah pred brezposelnostjo

Okoli 60 odstotkov anketiranih po svetu je izrazilo bojazen, da se utegnejo teroristi pretvarjati, da so begunci. Direktor francoske podružnice Ipsos Yves Bardon je ocenil, da je prihod številnih beguncev lani okrepil negotovost v Evropi. Študija je pokazala »večji strah pred nenadziranim priseljevanjem v Evropo«. V Franciji je posebno izražena skrb ljudi o negativnih vplivih priseljevanja na javne storitve. Kar 45 odstotkov Francozov bi zaprlo meje za begunce. Francija je med državami, kot sta v EU še Španija in Italija, v katerih je odnos do priseljencev povezan s strahom pred brezposelnostjo. Ker se v Franciji bližajo predsedniške volitve, bo priseljensko vprašanje ena od tem, ki bodo vplivale na njihov razplet.

V inštitutu Ipsos opozarjajo, da gibanja le niso povsem negativna. Kljub begunski krizi v Evropi ni bilo obsežnega negativnega premika. Skrbi so bolj izražene le v nekaj državah. Paradoksalen je izsledek, da so Britanci postali bolj pozitivno naravnani do priseljevanja in da je skoraj vsak drugi pozitivno ocenil vpliv priseljevanja na gospodarstvo. To raziskovalci razlagajo z učinkom polarizacije, ki ga je povzročil referendum o britanskem članstvu v EU. Zaradi tega se je pojavila rastoča manjšina, ki je opozarjala, da so se v razpravah preveč ­osredotočali na priseljenska­ vprašanja.