Tiskane izdaje
Madžarski premier Viktor Orbán s svojo ksenofobno vizijo nenehno prehiteva evropsko politiko, tokrat je napovedal referendum o begunskih kvotah. Trendu sledijo ostale višegrajke, Slovaška denimo ob Madžarski izpodbija načrt komisije o sistemu obveznih kvot na sodišču EU v Luksemburgu.
Evropska unija je razdeljena, ni veliko možnosti, da bi poiskala skupen odgovor na begunsko vprašanje in humanitarno krizo, pred katero svari tudi Visoki komisariat Združenih narodov za begunce. Toda uradna Budimpešta venomer poskrbi za to, da prehiti vsakršno možnost za skupno politiko. Poteza madžarskega premiera, ki trdi, da EU proti volji madžarskega parlamenta – in tega nadzoruje njegova stranka Fidesz – ne more vsiliti državi kvot, nakazuje nadaljnjo fragmentacijo osemindvajseterice.
Viktor Orbán vlada Madžarski z absolutno večino, na novo je spisal ustavo, centraliziral je moč, česa podobnega po padcu komunizma ni bilo v Evropi. Z prihodom beguncev na celino je dobil svež zalet. Medtem ko se mainstream politika ni znala spopasti z begunskim izzivom in tudi levica nima odgovorov, je Orbán zasedel prazen prostor, trasiral je pot. Njegova trda, nacionalistična govorica gre zlahka v ušesa. Je najbolj izstopajoči glas proti beguncem in priseljencem, za seboj ima močno zaledje. Predstavlja četverico srednje- in vzhodnoevropskih držav, vse, Madžarska, Češka, Slovaška in Poljska, nasprotujejo načrtu razdelitve prišlekov po sistemu kvot po posameznih državah.
Minuli teden je napovedal referendum o tem, ali naj država sprejme obvezne deleže beguncev, ki jih je bila lani predlagala EU. Referendumsko vprašanje bo naslednje: »Ali želite, da Evropska unija predpiše obvezno razmeščanje nemadžarskih državljanov na Madžarskem brez soglasja parlamenta?« Orbán je pripomnil, da bo to glasovanje »v korist neodvisne Madžarske in zavrnitve načrta obveznih kvot«. Tako imenovana relokacija je v skladu z evropskimi dogovori obvezujoča, madžarski premier jo razglaša za zlorabo moči, prepričan je, da ni mogoča brez posvetovanja z državljani. Datum referenduma še ni znan, vsekakor pa predsednik vlade uživa široko podporo. Ni dvoma, da bo zmagal.
V parlamentarnem govoru minuli teden je Orbán hrumel proti Bruslju in Berlinu; govoril o tem, da je Madžarska pod velikanskim pritiskom, namreč, ali jo bo Unija uspela prepričati, prisiliti, tako kakor vzhodnoevropske članice scela, da pogoltne novi azilni sistem. Ta zadnji bi po njegovih besedah »pooblastil Evropsko unijo za razdelitev migrantov med države članice, tudi med tiste, ki jih niso sprejele in jih nočejo sprejeti, ki temu nasprotujejo oziroma nočejo biti del tega.« Madžarski premier prepričuje, da bi to »spremenilo profil Evrope v etničnem, kulturnem in religioznem smislu«.
To je napad zoper evropsko komisijo in nemško kanclerko Angelo Merkel posebej, ki si prizadeva za sistem permanentnih kvot. Slednje bo stvar odločanja na dveh vrhunskih sestankih Unije v prihodnjih dveh tednih. Orbán z napovedanim referendumom vsekakor notranjepolitično strnjuje vrste in krepi podporo lastni protibegunski politiki. Načrtovano glasovanje bo utrdilo vlado in vladajočo desnosredinsko stranko Fidesz. Toda morda ima ministrski predsednik še kakšne vzgibe, nemara hoče odvrniti pozornost od nekega drugega odločanja.
Temo je nedavno problematiziral britanski Economist. Tednik je v tej zvezi pisal o pobudi politika opozicijske socialistične stranke, ki je bila blokirana, in to samo dan pred premierovo napovedjo referenduma 24. februarja. Madžarski uradniki trdijo, da nimajo nič z dogodki v vladni agenciji, kjer je opozicija poskušala vložiti referendumsko pobudo o odprtju trgovin ob nedeljah. A referendumi so na Madžarskem pomembna reč, na njih so državljani glasovali o EU in Natu, nekateri celo Orbánovo vrnitev na oblast leta 2010 povezujejo z zmago na referendumu dve leti pred tem; takrat je bil poražen predlog socialistične vlade o zdravstveni reformi. Odtlej madžarska oblast zelo nerada prepusti rabo plebiscitarne moči drugim.
»Milijon ukrajinskih beguncev«
Medtem ko je tudi Slovaška pred volitvami obsedena z begunci, ki jih v državi sploh ni, si Poljska z novo vlado, ki jo obvladuje Jaroslaw Kaczynski, na vse kriplje prizadeva, da bi se jih otepla. Kako daleč gre v nasprotovanju beguncem nova garnitura v Varšavi, je pred dnevi pokazala politično motivirana izjava premierke Beate Szydlo, češ da v državi živi »milijon ukrajinskih beguncev«. Znano je, da gre za ukrajinske tuje delavce na Poljskem.
Po podatkih varšavskega centra za raziskovanje migracij je konec leta na Poljskem bivalo kakega pol milijona Ukrajincev. To je tuja delovna sila, pogostoma sezonski delavci, njihovo število se spreminja iz meseca v mesec. V preteklem letu je bilo v celoti izdanih več kot 900.000 vizumov, polovica jih je bilo veljavnih samo za Poljsko, polovica za schengensko območje, navaja zgoraj omenjeni vir.
Že januarja, ob razpravi o vladavini prava in omejevanju medijske svobode na Poljskem, ki je potekala v evropskem parlamentu v Strasbourgu, je predsednica vlade Beata Szydło izjavila, da je država sprejela »približno milijon ukrajinskih beguncev, ljudi, ki jih nihče ni hotel pomagati. O tem je treba govoriti.« Toda uradne statistike kažejo, da so med kakimi pet tisočimi ukrajinskimi prosilci za azil samo štirje posamezniki dobili begunski status. Ukrajinski veleposlanik je nemudoma zavrnil premierkino trditev, rekoč, da gre za »ekonomske migrante«. Medtem vladajoča nacionalkonservativna stranka Pravo in pravica vedno znova ponavlja, da država ne sme sprejeti beguncev iz Sirije in severne Afrike zaradi potencialne grožnje tistih iz sosednje Ukrajine.
