Tiskane izdaje
Berlin - »Ste vedeli, da sedemdeset let miru v Evropi ni le najčudovitejši dosežek Evropske unije, ampak prihrani tudi veliko denarja?« sprašujejo v pobudi We4Europe - mi za Evropo. Navajajo raziskavo nemške KfW, ki trdi, da z evropskim združevanjem vsako leto prihranimo petsto milijard evrov. Namesto da bi jih porabili za vojsko, jih namenjamo vrtcem, šolam in univerzam.
Akcijo Mi za Evropo so sprožili v nemškem podjetju za obnovljive energetske vire Innogy, ki se ima za evropsko podjetje in se za svoj uspeh zahvaljuje »enkratnim gospodarskim in političnim« razmeram v Evropi, tako kot številna druga podjetja s sedežem v eni od osemindvajsetih držav članic Evropske unije. Prepričani so, da sta varnost in blaginja milijonov delavcev in njihovih družin neločljivo povezana z združeno Evropo, in jih skrbi, ker se do evropskega združevanje kljub temu širita strah in nezaupanje. V Innogyju hočejo z zanimivimi akcijami, razstavami, razpravami in odločnim priznanjem k Evropi jasno opozoriti »na naš skupni gospodarski in življenjski prostor«.
Vsaj do zmage francoskega predsednika Emmanuela Macrona so v evropski razpravi prevladovali negativni toni. Na referendumu o brexitu so se Britanci z majhno večino, a vendarle strinjali z izstopom iz Evropske unije in novi nacionalisti so začeli še bolj dvigati glave, dokler niso sredinski in proevropski kandidati prevladali v Nizozemski, Franciji in tudi v Nemčiji, kjer so precej izzvenela gibanja »domoljubnih Evropejcev« Pegida. Alternativa za Nemčijo, nemški odgovor na Nacionalno fronto Marine Le Pen, na zadnjih raziskavah javnega mnenja spet izgublja.
Demonstracije za povezave
AfD pa niti v času svojega največjega vzpona ni dosegala velike podpore prebivalstva, kot jo je v Franciji Nacionalna fronta in jo v Avstriji še dosegajo svobodnjaki. Nasprotno, v obdobju največjih groženj nacionalistično obarvanih evropskih strank se je več tisoč običajnih državljanov ob nedeljah zbiralo sredi Berlina in v nekaterih drugih mestih ter demonstriralo za Evropo. Tudi v Innogyju verjamejo, da lahko pomagajo k premiku, kot pravi predsednik uprave Peter Terium: »Evropa je samoumevna.«
Pri pobudi sodelujejo številna pomembna nemška podjetja, kot so Innogyjeva materinska družba RWE, Deutsche Bank, Volkswagen, Telekom, Lufthansa in Springer, zato bi jo lahko zlobneži obtoževali zavzemanja za prednosti, zaradi katerih se je nemško gospodarstvo tako okrepilo po drugi svetovni vojni. Verjamejo, da je evropsko združevanje več sto milijonom ljudem izboljšalo življenje in da je treba premagati tudi zadnjo krizo zaupanja. »Nasproti postavljamo priznanje k Evropi.« Na spletni strani pobude We4Europa navajajo številna dejstva, ki potrjujejo njihovo prepričanjo: da je po uvedbi programa študentske izmenjave Erasmus tega izkoristilo že več ljudi od prebivalcev Cipra. Da EU ne more preprečiti prodaje slabih izdelkov, a je za številne proizvajalcem predpisala dveletni garancijski rok ter predpisala standarde za varnost potrošnikov in še posebno otrok. EU tudi prepoveduje poskuse na živalih pri proizvodnji kozmetičnih izdelkov, financira uvajanje hitrega interneta po vsej celini in odpravlja številne stroške pri uporabi prenosnih telefonov v drugih državah EU, letalskim in železniškim družbam predpisuje odškodovanje potnikov v primeru daljših zamud in tako naprej.
Evropi se ni mogel upreti niti Zeus
Nasprotniki EU raje poudarjajo primere »regulacijskega besnila«, kot sta ravnanje kumaric in omejevanje električne moči čajnikov, zagovorniki pa poudarjajo, da je s 620 milijoni obiskovalcev EU najbolj priljubljeni turistični cilj vsega sveta. Ne čudijo se, saj se po starogrški mitologiji feničanski princesi Evropi ni mogel upreti niti bog vseh bogov Zevs.
Videti je, da se zgodovina ponavlja in druge velike sile spet enkrat tekmujejo za vpliv v Evropi, medtem ko se ga ameriški predsednik Donald Trump odreka. To se dogaja na žalost in zaskrbljenost tistih Nemcev, ki prav povojni zahodni usmeritvi pripisujejo velik del svoje blaginje. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov se je, nasprotno, v četrtkovem nastopu v hotelu Adlon pritoževal čez »rusofobijo« zaradi domnevnega pritiska ZDA.
