Tiskane izdaje
»Problem Rusije je, da zdaj sploh nima parlamenta. Res je, da imamo zgradbo na Ohotnem rjadu (v središču Moskve, nedaleč od Kremlja) in ljudi v njej. Toda to ni parlament. Parlament namreč pomeni oblast, neodvisnost, kresanje mnenj. Tega pa v sedanji Putinovi dumi ni. Že nekaj mandatov zapored,« pravi Vladimir Kara-Murza ml., znani ruski novinar in opozicijski politik, ki je lani za las ušel smrti. Po hudi zastrupitvi se je zdravil skoraj leto dni.
Vladimir Kara-Murza ml., ki je doštudiral zgodovino v Cambridgeu, izhaja iz ene najbolj znanih ruskih novinarskih družin. Oče Vladimir Kara-Murza st. je bil, denimo, izvrsten voditelj na svoj čas zelo gledanem neodvisnem televizijskem kanalu NTV, ki pa ga je Vladimir Putin uničil takoj po prihodu na oblast. Med sorodniki je tudi Sergej Kara-Murza, zgodovinar in filozof. Njihovi predniki so bili Tatari, toda ta nekoč premožna in ugledna aristokratska družina (njihov priimek je mogoče prevesti kot »črni gospod«) se je že v 15. stoletju pokristjanila in preselila v Moskvo. A z režimom niso sodelovali nikoli. Njihove sorodnike so pobijali že v sovjetskih časih, zdaj pa z njimi surovo obračunavajo tudi Putinovi agenti.
Vladimirja, ki je prejšnji teden (7. septembra) dopolnil 35 let, so zastrupili tri mesece po umoru velikega prijatelja Borisa Nemcova. Zgodilo se je 26. maja lani, popoldne, na krajšem sestanku z dvema opozicijskima kolegoma v eni od moskovskih restavracij. Slabost ga je popadla že med pogovorom, pozneje pa so mu kar po vrsti začeli odpovedovati notranji organi. Pljuča, jetra, ledvice. Padel je v nezavest in naslednjih 24 ur preživel v treh moskovskih bolnišnicah. »Zdravniki so ženi rekli, da imam samo pet odstotkov možnosti za preživetje. Šlo je za hudo zastrupitev neznanega izvora. Sam še zdaj ne vem, ali sem strup zaužil s hrano ali s tekočino,« mi pripoveduje v Strasbourgu, kjer je predstavljal načrte ruske opozicije za prihajajoče volitve v dumo.
Vladimir Kara-Murza. Foto: Branko Soban/Delo
Cilj je bil umor
Rešili so ga v kliniki Pirogova, kjer so mu s hemodializo očistili kri. Potem se je šest mesecev zdravil v ZDA. Toda nobena analiza ni odkrila pravega vzroka zastrupitve. Našli so sledi težkih kovin, strupa, ki ga je skoraj pokončal, pa ne. »Jasno je, da je šlo za zelo sofisticirano snov, v posel pa so bili očitno vpleteni pravi profesionalci, kakršnih je v Putinovi zvezni varnostni službi (FSB) še iz sovjetskih časov kar veliko. Njihov namen ni bil prestrašiti me, ampak umoriti,« je prepričan Vladimir, ki se je takoj po okrevanju obrnil na ruski preiskovalni urad, a ta se na njegovo zahtevo po preiskavi poskusa umora sploh (še) ni odzval. Rehabilitacija je trajala več kot leto dni. Še do junija letos je lahko hodil le s palico, saj je imel težave z obvladovanjem leve strani telesa, zdaj pa je že dovolj pri močeh, da je spet lahko krenil v politični boj proti režimu, ki za odstranjevanje političnih nasprotnikov, kot kaže praksa, ne izbira sredstev.
Razlogov za umor Vladimirja Kara-Murze je bilo kar veliko. Sam meni, da je bil tarča tega smrtonosnega napada najbrž zaradi sodelovanja z dobrih deset let zaprtim Mihailom Hodorkovskim, saj je že nekaj časa glavni koordinator njegove Odprte Rusije, ki financira tudi opozicijo. Poleg tega je bil glavni pobudnik in bojevnik za tako imenovani »seznam Magnitskega«, na katerega so pristojni ameriški organi uvrstili več deset vplivnih ruskih politikov, ki so neposredno ali posredno krivi za smrt Sergeja Magnitskega. Pravnika, ki je razkril davčne goljufije in so ga zaradi tega v zaporu pretepli do smrti. Zdaj si prizadeva, da bi v ZDA in Evropski uniji podobno zaživel tudi »seznam Nemcova«, na katerem naj bi se znašli vsi tisti, ki so krivi za smrt njegovega velikega prijatelja in političnega soborca za drugačno Rusijo.
»Nori tiskalnik«
Toda ta boj je zelo trd. Tudi zaradi nepoštenih volitev in zakonodaje, ki favorizira izključno Kremlju lojalne partije. Duma, ki končuje prvi podaljšani petletni mandat (predsednik države si ga je podaljšal na šest let), je po besedah Vladimirja Kara-Murze postala nekakšen »nori tiskalnik«, saj je kar po tekočem traku potrjevala zelo represivne in režimu naklonjene zakone. Denimo tudi tistega, ki je vladajoči nomenklaturi neljube nevladne organizacije razglasil za »agente tujih služb«. Na tem seznamu so se tako znašli Memorial, organizacija, dobitnica nagrade Saharova, pa Golos, organizacija, ki je nadzorovala in opazovala volitve, in nedolgo tega tudi center Levada, znan po neodvisnih raziskavah javnega mnenja.
Sprejet je bil, denimo, tudi zakon, ki poslance kaznuje zaradi »neizpolnjevanja dolžnosti«. Tako so v državni dumi odvzeli mandat Ilji Ponomarjovu, ki je glasoval proti okupaciji Krima in je potem v strahu za življenje odšel iz Rusije. V pskovski lokalni dumi je bil ob mandat, denimo, Lev Šlosberg, ki je razkril, da v Pskovu pokopavajo desantnike iz tamkajšnje enote, padle v vojni v Ukrajini. Po logiki Kremlja nobeden od njiju s svojim ravnanjem ni »izpolnjeval dolžnosti« do domovine, ki od državljanov ne pričakuje nepotrebnega razkrivanja resnice.
In v tem času je bila sprejeta tudi zelo drastična volilna zakonodaja, ki manjšim strankam in opoziciji na volitvah ne daje nobenih možnosti. Vladimir Kara-Murza pravi, da je bila sprejeta predvsem zato, da bi nastop na volitvah onemogočila predvsem dvema opozicijskima politikoma: Alekseju Navalnemu in Mihailu Hodorkovskemu. Toda takšno ravnanje oblasti je v bistvu nelogično. Če ima predsednik države v javnosti res tako visoko podporo, kot ves čas trdijo Kremlju ljubi mediji, zakaj se potem Vladimir Putin tako strašno boji peščice opozicijskih, povsem nenevarnih politikov? So rezultati anket morda nerealni? Se boji morebitnega poraza svoje partije?
Bojkot ali sodelovanje?
V opoziciji so mnenja o tem, sodelovati na že vnaprej odločenih volitvah ali ne, različna. Poštenih volitev v Rusiji namreč že dolgo ni več. To v bistvu sploh niso prave volitve, toda Vladimir Putin jih nujno potrebuje zaradi legitimizacije svojega režima doma in pred tujino. Najbolj pokvarjene so bile zagotovo volitve v dumo pred petimi leti, decembra 2011, po katerih so se zgodili najhujši protesti doslej.
Samo v Moskvi se je na protestnih shodih zbralo več kot 100.000 ljudi, ki so jezno sporočali, da »na tak način izvoljena duma ni naša duma«. V Kremlju so se resno zbali množice, zato je Vladimir Putin po teh dogodkih še dodatno zaostril zakonodajo na vseh področjih (ta seveda velja samo za njegove nasprotnike) in datum tokratnih volitev pokvarjeno prestavil s tradicionalnega decembra na september. Da bi bilo zaradi poletnih počitnic o (ne)volitvah čim manj javnih razprav in debat.
Gari Kasparov, ki zdaj živi v ZDA, saj so mu v Rusiji začelo nevarno streči po življenju, se zavzema za bojkot takšnih nepoštenih volitev, medtem ko je Vladimir Kara-Murza odločno za sodelovanje. V pogovoru mi našteje tri razloge za takšno odločitev. Prvič: režim je treba izzvati ob vsaki priložnosti, ki se ponuja. Drugič: na ta način dobijo svoj glas številni državljani Rusije, ki hočejo živeti v svobodni in demokratični državi in ki imajo drugačen pogled na prihodnost Rusije. In tretjič: s sodelovanjem na volitvah si bo nujne politične izkušnje nabirala nova, mlada generacija aktivistov, ki bo čez čas vodila državo.
Zgodba o Rudolfu Kererju
Kandidati, ki jih podpira Odprta Rusija, bodo na tokratnih volitvah sodelovali predvsem v enomandatnih okrožjih. V javnosti je veliko dvomov, ali sploh imajo kaj možnosti za vstop v dumo. Toda Vladimir Kara-Murza ima tudi za tovrstne dvomljivce zanimiv odgovor. V Strasbourgu mi pove po svoje pretresljivo zgodbo o slavnem sovjetskem pianistu Rudolfu Kererju. Rojen je bil v Tbilisiju v družini ruskih Nemcev. Toda ko se je začela druga svetovna vojna, so družino zaradi nemškega izvora izgnali v Kazahstan. S seboj niso smeli vzeti nobenega glasbenega instrumenta. Zato si je Kerer v izgnanstvu klavirske tipke narisal kar na navadno leseno desko in tako trinajst let vsak dan vadil prste in v mislih igral zapletene skladbe.
Po smrti Stalina so se razmere za družino Kerer malce izboljšale. Rudolf se je smel vpisati na konservatorij v Taškentu, ki ga je končal z odliko. Toda tam bi najbrž ostal za vedno, če mu ne bi leta 1961 vendarle dovolili nastopiti na sovjetskem tekmovanju glasbenikov v Moskvi, kjer je s svojo virtuoznostjo na klavirju premagal vse tekmece. Po tem neverjetnem uspehu so mu takoj ponudili mesto profesorja na moskovskem konservatoriju, postal pa je tudi glavni solist moskovske filharmonije. Toda v tujino kljub temu (še) ni smel. To so mu dovolili šele konec devetdesetih let, ko je sprejel službo profesorja klavirja na znani dunajski glasbeni šoli (Hochschule für Musik und darstellende Kunst). Umrl je pred tremi leti v Zürichu, star 90 let. Kot eden največjih pianistov našega časa.
Podobno usodo danes doživljajo mnogi zatirani in preganjani ruski opozicijski politiki, ki morajo kljub nenehnemu metanju polen pod noge, aretacijam in zaporom vztrajati in sodelovati na volitvah, čeprav za zdaj tam nimajo veliko možnosti. A vztrajati morajo zato, pravi Vladimir Kara-Murza, ker je jasno, da bo režim Vladimirja Putina nekega dne padel. In ko bo prišel ta dan, bodo zaradi nabiranja izkušenj in vztrajnosti, podobne tisti, ki jo je nekoč pokazal Rudolf Kerer, zanesljivo takoj pripravljeni prevzeti vajeti države v svoje roke.
